Tiskane izdaje
Pusti to, greva gledat nogometno tekmo, je vzkliknil gospod, ki ga je prejšnji teden prineslo v Modrijanovo knjigarno, tam pa je na veliko osuplost na mestu častnega gosta uzrl nekdanjega soseda iz Sarajeva, Sašo Hemona.
Veliki pisatelj se je nekoliko v zadregi, kot šolar, ki ga mika igra, a ve, da se mora učiti, nasmehnil in pojasnil, da bi bilo to, hm, malce neodgovorno. Aha, profesionalec, je pokimal Hemonov znanec, ki se je moral zadovoljiti s terminom naslednji dan.
Beseda profesionalec je morda izzvenela kot psovka, pa vendar je prav Aleksandar Hemon eden tistih pisateljev, ki potrjujejo rek, da je talent le deset odstotkov uspeha, vse drugo je trdo delo. Ponarodela je že pripoved, kako je po ameriški štipendiji, ki jo dobil v začetku devetdesetih, podaljšal bivanje v ZDA, saj je vmes izbruhnila vojna v Bosni.
Drugače kot Witold Gombrowicz, ki je leta 1939 za petindvajset let obtičal v Argentini in se med špansko govorečimi zagrnil v prisilni pisateljski molk, se je Hemon trmasto zagrizel v angleške slovarje in se po nekaj letih izvil iz študijskega kokona kot imeniten pisec.
Seveda ni šlo tako gladko kot pri metuljih, proces je bil daljši in posejan z dvogovori, ki se jih je Hemon spominjal za prisotne v nabito polni Modrijanovi knjigarni v četrtek prejšnji teden (k nam je prišel kot gost festivala Vilenica). Tega mi ne rečemo, mu je navrgla gospa, ki je brala njegove prve literarne poskuse v novem jeziku. Zdaj rečemo tako, ji je kljubovalno odvrnil Hemon.
Kritiki, navdušeni nad njegovo zbirko kratkih zgodb Vprašanje Bruna, ki so ji sledili še romani Nowhere Man, Projekt Lazar in izbor avtobiografskih besedil Knjiga mojih življenj, so stopili na njegovo stran ter opevali doslej neznane razsežnosti in odtenke angleškega jezika. V najnovejšem romanu The Making of Zombie Wars obogati angleški jezik z dobesednim prevodom bosanskega izraza jebati ježa – fucking the hedgehog, je povedala že ustaljena prevajalka Hemonovega opusa Irena Duša.
Miljenko Jergović je v nedavnem intervjuju dejal, da je doživel posebne vrste olajšanje, ko so se zadeve na Balkanu umirile in je na literarnih večerih končno lahko začel govoriti o literaturi, ne pa odgovarjati na vprašanja o političnih razmerah, ki jih je bil deležen prej. Zdi se, da je z vami podobno – ste simbol emigranta, ki se je uspešno integriral v ameriško družbo, in to celo tako, da ste osvojili za večino priseljencev nedostopno trdnjavo, jezik nove domovine. Vam takšna vprašanja že presedajo? Menite, da ste to fazo že prešli in vas ameriški bralci jemljejo samo še kot pisatelja, ne predvsem kot priseljenskega pisatelja ali neki jezikoslovni fenomen?
Vprašanje jezika je zame zanimivo, taka vprašanja niso nikoli dolgočasna, rad odkrito govorim o teh zadevah. Razmerje med enojezičnimi in dvojezičnimi ljudmi je podobno razmerju med dvorazsežnim in trirazsežnim svetom: v dvorazsežnem svetu so trirazsežni predmeti videti dvorazsežni.
Glede tega se zelo rad prerekam, saj je moja književnost ameriška – ni samo ameriška, vendar je enako ameriška, kot je te oznake vredna književnost kateregakoli Američana, ki je rojen v ZDA. To zahteva spremembo konceptov književnosti, identitete in podobnega, za kar si prizadevajo sami Američani – v vlogi bralcev – in posebne institucije. Ena takih je revija New Yorker, ki že nekaj let, odkar se je zamenjal urednik književne redakcije, z enako pozornostjo in brez slehernih pridržkov izbira in objavlja pisce, rojene in odrasle v ZDA, pa tudi tiste, ki pišejo v angleščini in je ta zanje drugi jezik. V to kategorijo sodim tudi sam.
Ameriška zunanja politika je resda nekaj najbolj monolitnega na tem svetu, toda znotraj države obstajajo številni koncepti, ideologije in sile, ki se prepletajo. Med njimi se vnemajo zanimivi spopadi, v katere se – tak, kakršen sem – zelo rad vpletam.
Gotovo ste slišali za Iona Pacepo, nekdanjega šefa romunske Securitate, ki je konec sedemdesetih prebegnil v ZDA in tam postal goreč republikanec, ki zagovarja najbolj konservativne vrednote in tudi posredovanje ameriške vojske v Iraku. Vaša stališča do nove domovine so zelo kritična. Kako se je razvijala vaša nova politična identiteta?
Totalitarni um zlahka preskoči iz enega v drug politični sistem. Moja politična vzgoja se je začela v Jugoslaviji, od tod moja usmerjenost k levici. Nasprotoval sem cenzuri in pritisku službe državne varnosti, enostrankarskemu sistemu in dosmrtnemu predsedniku, enoumju nasploh – tudi nacionalizem je vrsta enoumja. Nekoliko sem vse to najbrž podedoval po materi, ki je še vedno levičarka, bila je članica zveze komunistov in je verovala v pravičnost delitve dobrin, odraščala je v revščini in če ne bi bilo Jugoslavije, nikoli ne bi končala šole. Moja mama in oče sta gradila avtocesto bratstva in enotnosti, ki sva jo s sestro preimenovala v avtocesto mladosti in norosti.
Pomemben gradnik moje politične identitete je tudi rokenrol, predvsem skupina The Clash. Njej gre nemalo zaslug za mojo levičarsko občutljivost, uporništvo, pripravljenost spremeniti svet. Začelo se je že v gimnaziji, levičarska mitologija pa je zaobsegala vse, od državljanske vojne v Španiji do nemirov v Brixtonu. Ko se je komunizem začel sesedati, se je naši generaciji odprla tretja pot, nekaj med komunizmom in nacionalizmom, to je bila nekakšna multikulturna, urbana opcija. Prijatelji, ki so ostali v Sarajevu, še vedno zastopajo enaka stališča. Zelo malo jih je postalo nacionalistov.
Dokler ste živeli v Bosni, ste pisali predvsem novinarska besedila, literarnih pa še ne.
Pravzaprav sem literarna besedila pisal že dlje, vendar še nisem toliko objavljal. Mojo zgodbo so uvrstili v antologijo jugoslovanske kratke zgodbe, ki je izšla leta 1991 in bila po vsej verjetnosti prva in edina tovrstna publikacija. Uredila sta jo David Albahari in Mihajlo Pantić.
Ko ste se preselili v ZDA, nikoli niste pomislili, da bi začeli delati kot novinar, temveč ste se raje lotili književnosti.
Nikoli nisem bil preiskovalni novinar, moje reportaže niso bile kaj prida, v intervjujih so bila moja vprašanja daljša od odgovorov … Moji prijatelji novinarji, ki še danes opravljajo ta poklic, so že takrat brskali za informacijami, jaz pa sem najraje pisal komentarje in kritike. Moj adut je bil jezik, ne preiskovanje. Tudi sebe sem doživljal predvsem kot pisca, šele na drugem mestu kot novinarja, in od nekdaj sem si želel pisati in živeti od pisanja.
Če – ali morda bolje – ko boste dobili Nobelovo nagrado, jo boste sprejeli kot ameriški ali bosanski pisatelj?
Ne nadejam se Nobelove nagrade, sicer pa menim, da jo pisatelju podelijo za njegovo delo, ne za narodnostno pripadnost. Če se bo to kdaj zgodilo, jo bom sprejel kot pisatelj. Ampak vse to je zelo daleč od mene. Mislim tudi, da niti en resen pisatelj ne piše za nagrade, temveč zato, ker ne more drugače, kot da bi pisal. Vse drugo so akrobacije.
Dogajanje v vaši najnovejši knjigi The Making of Zombie Wars je postavljeno v leto 2003, čas ameriškega posredovanja v Iraku. Kakšna je po vašem vloga oziroma odgovornost Amerike do prebežnikov z Bližnjega vzhoda? V enem od tvitov ste zapisali, da se Evropa, ker ravna z begunci kot s kužnimi ljudmi, kaže kot izključujoč prostor in zato kot spodletel projekt.
Posredovanje v Iraku je uničilo vso infrastrukturo v državi. ZDA so zato deloma odgovorne za katastrofo na Bližnjem vzhodu in zasedba Iraka je bila popolnoma zgrešena. ZDA so občutno prispevale k zmedi na Bližnjem vzhodu. Kolikor vem, Združene države skoraj ne sprejemajo teh beguncev oziroma jih sprejemajo zelo malo. Obnašajo se, kot da je to evropski problem, Evropi pa na tem področju ne zagotavljajo nobene pomoči.
Deloma je to nasledstvo Bushevega režima, pod katerim so v državo sprejeli bistveno manj beguncev, saj se je begunska politika pod pretvezo 11. septembra in terorizma korenito spremenila. Protipriseljensko razpoloženje je zdaj zajelo večino ameriškega prebivalstva, tako da se Obama, čeprav mu ne gre več za predvolilne točke, v to noče več vmešavati. Kar je seveda porazno v več pogledih.
