Tiskane izdaje
Florence Gacoin-Marks, docentka za francosko in frankofonske književnosti na FF v Ljubljani
Vesela sem, da je Švedska akademija nagradila Patricka Modiana, saj gre za eno osrednjih imen sodobne francoske proze. Njegova dela odlikujeta izjemna kompozicijska izvirnost tako na pripovedni kot na tematski ravni in novo pojmovanje avtobiografskega pisanja, zato bodo prav gotovo ostala med pomembnimi mejniki francoske književnosti.
Kot pisatelj, ki je svoje literarno ustvarjanje osredotočil na bridkosti naše predpretekle zgodovine, je značilen za generacijo, ki je zrasla iz vojne in se udejstvovala v promoviranju miroljubnih in humanih vrednot. V tem oziru je primerljiv z J. M. G. Le Cléziom, ki je pred šestimi leti prav tako prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Brina Svit, pisateljica
Patrick Modiano na seznamu nobelovcev po čudoviti in vitalni Alice Monro je pravzaprav presenčenje. Težko je najti pisatelja, ki bi bil tako obsesiven in lokalen: vsi njegovi romani se dogajajo v Parizu med nemško okupacijo. Vsi njegovi junaki so si na neki način podobni.
Vsi se na veliko sprehajajo po pariških ulicah – jaz, ki ga berem od vsega začetka, sem pri njem izvedela marsikaj o Parizu – in poskušajo sestaviti svojo preteklost, ki ji zmeraj manjka en kos. Vsi so napisani v dokaj enostavni, elegantni, rahlo melanholični prozi. Modijanovsko, kot pravijo njegovi številni bralci. Pridevnik, ki si je prislužil Nobela in danes zvečer pri Gallimardu ogromno fešto.
Aleš Berger, prevajalec in pisatelj
Patrick Modiano je moj najljubši sodobni francoski pisec; prebral sem, naj se pohvalim, vsaj ducat njegovih praviloma kratkih, z minuciozno poetičnostjo izpisanih romanov, ki so vsi deloma avtobiografski, zazrti v čas napornega odraščanja in s senco venomer odsotnega očeta, ki se boči nad njim.
Prav pred slabim mesecem, ko sem dlje bival v francoskem Arlesu, sem vzel v roke dva, ki ju še nisem poznal, in si ob enem od njih, naslovljenem Chien de printemps, zapisal, ne da bi bil slutil, da je avtor med kandidati za Nobelovo nagrado, tole: »In takoj me prevzame to mehko Modianovo tkanje pripovedi, ki veninven tiplje po negotovih spominih, ta turobna zamišljenost, s katero izrisuje napol zabrisane postave nekdanjih dni in njihovo spreminjávo istovetnost; Modiano je tihoten – in zato premalo (pri)znan – priklicevalec preteklosti, ki je nasedla v blodnjakih časa. Še ga bom bral.«
Mathias Rambaud, francoski kulturni ataše v Sloveniji
Švedska akademija je 65-letnega pisatelja nagradila za »umetnost spomina, s katero je obudil najbolj nedoumljive človeške usode in razkril vsakdan okupacije,« piše v utemeljitvi nagrade.
Njegov »svet je fantastičen in njegove knjige si med seboj odgovarjajo,« je dejal predstavnik Akademije Peter Englund, ki je Modiana označil tudi kot »Marcel Proust naših časov«.
Njegova zelo elegantna, preprosta, a obenem jasna pisava je iz Modiana naredila priljubljenega pisatelja bralstvu kakor tudi literarnim kritikom. »Njegove knjige slikajo usode ubežnikov, tistih, ki izginejo, tistih, ki živijo brez veljavnih dokumentov ali s ponarejenimi osebnimi dokumenti,« je poudaril Pete Englund. Kot proteže Raymonda Queneauja je Patrick Modiano leta 1968 izdal svoj prvi roman La Place de l’Étoile (Zvezdni trg).
Od tedaj je pri založbi Gallimard objavil več kot trideset romanov. Leta 1972 je dobil veliko nagrado francoske Akademije za svoj roman Les Boulevards de ceinture (Obvozne ceste), leta 1978 pa Goncourtovo nagrado za Rue des Boutiques Obscures (Ulica Boutiques obscures, preveden v slovenščino pri založbi Piano prav tako kot kratka proza Katarina, mala balerina). Knjige Patricka Modiana so prevedene v 36 jezikov.
Mojca Schlamberger Brezar, Modianova prevajalka v slovenščino
In vendar nisem sanjal … S tem stavkom , v francoščini Et pourtant, je n'ai pas rêvé, se začne predzadnja Modianojeva knjiga, L'herbe des nuits. Stavek zelo dobro podaja vzdušje, ki vlada v njegovih knjigah, gibljemo se nekje med sanjami in realnostjo, med nostalgijo in stvarnostjo.
Patrick Modiano je v Franciji izredno priljubljen avtor – z romanom na leto do dve je stalno prisoten na pisateljski sceni od leta 1967 naprej, ko je objavil svoj prvi roman, La place de l'Etoile (Trg Zvezda). Njegov zadnji roman, Pour que tu ne te perdes pas dans le quartier (Da se ne boš izgubila v okolici), je pravkar izšla pri založbi Gallimard.
Za Ulico Boutiques obscures je leta 1986 dobil nagrado Goncourt. Poleg tega je tudi avtor mnogih filmskih scenarijev. Ni pristaš nobenega od avantgardnih literarnih francoskih ali mednarodnih literarnih tokov, ampak ves čas na svojski način analizira človeško dušo.
Patrick Modiano je tipičen francoski pisec, a morda je še to preširoka oznaka – lahko bi rekli tipičen pariški avtor, ki se giblje po nekaj izbranih ulicah v določenih četrtih Pariza, od drugih francoskih mest je prisotna Nica, pa še to bolj kot spomin. Ta detajl povečuje priljubljenost pri Francozih in frankofonih bralcih, lahko pa deluje kot ovira pri prevodu.
Komponenta spomina je izredno pomembna: dogodki in osebe gredo mimo nas kot sence, dogajanje je le napol resnično. Lahko bi rekli, da je nostalgičen avtor, ki ustvarja med resničnostjo in spominom. Vsaka od knjig vsebuje nekaj avtobiografskih elementov, ki so pod vplivom spomina nekoliko preoblikovani in ponovno uporabljeni.
Značilno za njegov slog je, da bistvo ni podano z besedami, ampak z občutkom, ki ga te besede ustvarjajo. Kot ločilo njegov slog najbolje določajo tri pike na koncu stavka. Za besedami vedno ostane še neizrečeno.
Edinstven pisec, ki ga ne bi mogli primerjati z nikomer od pisateljev, ki trenutno ustvarjajo v Franciji. Osebno me preseneča, da je v izredno veliki konkurenci predlaganih avtorjev nagrado dobil prav on, ki ni medijsko izpostavljen in se ne trži v javnosti. Če v tem času dajo nagrado avtorju, ki se poglablja v človeško dušo, se je treba vprašati, ali je to poklon večnemu humanizmu, za katerega upamo, da bo prevladal, ali morda le nostalgija za starimi časi.
V slovenščino so prevedena tri njegova dela, Villa triste (Vila bolest) v prevodu Vitala Klabusa, Catherine Certitude (Katarina, mala balerina) s Sempéjevimi ilustracijami v prevodu Nadje Dobnik in Ulica Boutiques obscures v mojem prevodu. Zadnji sta izšli pri založbi Piano. Druge založbe prej nad Modianom niso bile preveč navdušene, morda bodo sedaj pod vplivom dogodkov spremenile mnenje.
