Pisatelja ljubijo tujci in sovraži njegova družina

»Ko sem ga prvič srečal v osemdesetih, je stopil v mojo pisarno kot rock zvezda,« se spominja Robert McCrum, ki se je za Guardian pogovarjal s Hanifom Kureishijem leta 2014 ob izidu njegove zadnje knjige Zadnja beseda.

Zadnja beseda, ki je v prevodu Polone Glavan izšel pri Beletrini, je roman o romanu, več romanov v enem, oziroma bolj preprosto: je biografija biografa, ki piše biografijo znamenitega pisatelja, v njej pa je, kot zapiše Urban Vovk v spremni besedi, toliko »grenkih resnic o današnji vrednosti kulture, umetniškega dela in avtorstva, da bi lahko ob njej izšla še knjižica aforizmov«.

Mladi, talentirani, ambiciozni pisatelj Harry pride na posestvo Nobelovega nagrajenca indijskih korenin Mamoona, ki ima desničarske nazore in skupaj s kriketom posvoji kulturo kolonialistov; v vili živi z boemsko Rimljanko, odcvetelo muzo velikih, ki si ves čas prizadeva, da bi ohranila njegovo ljubezen. Mladi pisatelj se med luščenjem Mamoonovih obrambnih plasti zaplete v razmerje s strežnico Julijo, ki se ne konča niti takrat, ko pride v vilo njegova londonska zaročenka in se platonsko zaplete s starim pisateljem. Tu se vmeša še ekscentrični založnik ...

Večina kritik ugotavlja simptomatično podobnost med njegovim junakom, pisateljem Mamoonom, in Nobelovim nagrajencem indijskih korenin V. S. Naipaulom, ki je na svojo posest v Wiltshire povabil pisatelja Patricka Frencha. Ta je v svoji biografiji predstavil Naipula kot snoba, fanatika, prešuštnika in ljubitelja prostitutk.

Kureishijev stil je neverjeten, je kot gosta lava asociacij, velikokrat briljantnih aforizmov, stilsko dovršenih stavkov, miselnih lupingov, bizarnih dialogov. Vsi liki v romanu so skrajno inteligentni, skrajno nori, zdi se, kot da je na Mamoonovem posestvu vse dovoljeno. Zato so na trenutke liki videti kot karikature, neresnični, ker so tako sprijaznjeni z apokaliptično stvarnostjo, da niti ne preizprašujejo smisla, ampak govorijo o tem, kar pač je.

Bralec se ne more izogniti občutku, da govorijo tako, kot bi govoril Kureishi. V Harryjevih dialogih – večinoma neuspešnih – s portretirancem Mamoonom je polno kureishijevskih izrekov. Recimo ta, da sta intelekt in libido nujna za vsako literaturo, sicer v delu ni življenja. »Vsak umetnik mora delati s kurcem ali pičko.« Ali ko Mamoon pravi: »Harry, o mojih mnogih jazih veste več od mene. Vi se greste spominjanje, medtem ko se grem jaz pozabljanje. In pozabljanje je največji fizični luksuz.«

Ali pa ko izusti tole: »Trudite se, da bi me predstavili kot razuzdanca, jaz pa sem bil vedno zapisan besedi. Vedno sem se hotel vrniti k pisalni mizi, da bi naredil nekaj, kar še ne obstaja.« Stavek, ki najverjetneje velja tudi za Kureishija in njegovo kontroverzno vlogo v britanski javnosti.

Britanske kritike knjige so bile polarizirane, izrazito za, izrazito proti, a kot da se kritiki pri Kureishijevih delih odločajo predvsem o tem, ali so za avtorja ali pa jim gre na živce. Kar je tipično za nekoga, ki je dosegel kultni status.

Razpet med dvema svetovoma

Kureishi se je rodil 5. decembra 1954 kot sad ljubezni angleške matere in pakistanskega očeta indijskega rodu. Odraščal je v Bromleyju, v predmestju Londona, nenehno razpet med dvema svetovoma, vzhodnim in zahodnim, ali kot je o sebi rekel sam: »Bil sem pakistanski mulc, ki je oboževal Jimija Hendrixa, Davida Bowieja, jemal droge in hotel ves čas seksati.« David Bowie je hodil na isto šolo deset let pred njim in usoda je hotela, da je leta kasneje s svojim idolom naredil intervju in da je še malo kasneje David Bowie naredil soundtrack za BBC-jevo serijo po Kureishijevem romanu Buda iz predmestja.

Svojo kožo je začel, vsaj pogojno, ljubiti šele takrat, ko se je odselil od doma, je rekel v intervjuju za Sobotno prilogo. Takrat, ko se je znašel v Royal Court Theatru, ki je takrat slovel kot center kreativnosti in novega pisanja. Tam so se zbirali ljudje, ki so se počutili outsiderje. Delavski razred, homoseksualci, disidenti, vsi ekscentrični in vsi kreativni ... »Takrat sem si rekel, sem spadam, med vse druge čudake,« je povedal.

Prodajal je programe, vstopnice, bral igre in pisal ocene tekstov. Nato mu je vodja oddelka rekel: »Zakaj sami ne napišete drame?« In jo je. Več dram. Nekatere od teh so uprizorili. Začel je delati z gledališkimi režiserji, igralci, dokler ni potrkal na vrata režiserja Stephena Frearsa in mu ponudil scenarija. Moja čudovita pralnica (1985) je bil kultni film generacije, med drugim nominiran za scenarističnega oskarja. Takoj zatem je udaril z romanom Buda iz predmestja (1985), za katerega je dobil nagrado whitbread za najboljši prvenec. V britanski kulturi je postal ikona multikulturalizma, bil je najbolje prodajani avtor, ki so ga kritiki hvalili in bralci oboževali. Zadie Smith je imela petnajst let, ko je prvič prebrala Budo iz predmestja, ki naj bi leta kasneje navdihnil njeno uspešnico Beli zobje. S Frearsom je kasneje naredil še film Sammy in Rosie kavsata (1987), ki ni ponovil uspeha prvenca, vendar je ­Kureishi že izoblikoval svoje teme: azijski priseljenci v Londonu, rasa, nacionalizem, seksualnost in iskanje identitete v trku različnih kultur v thatcherjanski Angliji.

Veliko užitka za očeta

V enem od boljših aforizmov v romanu Zadnja beseda pravi, da »pisatelja ljubijo tujci in sovraži njegova družina«. Nekaj podobnega je rekel pred leti v Cankarjevem domu, ko je bil gost Fabule: »Če pisanje ne onesreči vaše družine, ne more biti kaj prida.« Ni skrivnost, da ga je po izidu Bude iz predmestja sestra Yasmin javno obtožila, da je v romanu izrabil njunega očeta in ga oropal vsega dostojanstva. Oče z njim ni govoril več mesecev. »Že res, da sem v Budi iz predmestja pisal o očetu, a Karimov oče je v romanu veliko več seksal, kot je moj oče kadarkoli. Rekel sem mu, oče, v tem romanu sem ti vendar dal toliko užitka in zabave, še nikoli nisi bil tako seksi ...«

Nekaj podobnega se je zgodilo po romanu Intimnost, v katerem brutalno iskreno, brez olepševanja, govori o moškem, ki zapušča ženo in otroke zaradi mlajše ženske. Ravno takrat se je sam ločil od dolgoletne partnerice Tracey Scoffield, s katero imata dva sinova. Žena se je počutila izdano, oglasila se je v javnosti. Tudi drugi člani njegove družine niso bili zadovoljni, ker so se, nič prikrito, pojavljali v vseh njegovih romanih.

Po ločitvi in javnem obračunavanju je Kureishi zapadel v krizo srednjih let, ki se je nadaljevala z depresijo, se podvrgel psihoanalizi, medtem pa se je francoski režiser Patrice Chéreau (Kraljica Margot) zaljubil v roman Intimnost, ga premešal z njegovo kratko zgodbo ­Nightlight in naredil izzivalen film, ki je v Berlinu prejel zlatega in srebrnega medveda. Ko je Kureishi prvič videl film, je bil šokiran. »Patrice je absolutno očarljiv in inteligenten mož. Zanimala ga je moč neosebne seksualnosti, ta strast brez razmerja, kako sta dva človeka lahko fascinirana s telesom drug drugega, medtem ko se bojita.«

Uničujoča ljubezen

»Seks ni nevaren. Veliko večja nevarnost je – zaljubiti se,« je dejal na pogovoru v Cankarjevem domu. »Ljubezen je zelo zelo boleča. Če ne bi bila boleča, se ne bi bilo vredno zaljubiti. Ker ne bi imeli kaj ­izgubiti.«

Tudi v Zadnji besedi je nekaj te strastne, uničujoče ljubezni, še več pa namigovanj, kaj vse je s to ljubeznijo mogoče narediti, ko mine, kaj se da iztržiti iz nje. Nekdanja, prevarana in zavržena ljubica nobelovca Mamoona pravi biografu Harryju, da mu ne da njegovih pisem, ker bo knjigo napisala sama. To bo »bolj pikantna, strastna in vulgarna knjiga od vaše«, mu zabrusi. Tudi pisateljeva žena v romanu čaka, da bo po njegovi smrti napisala svojo knjigo. Nič čudnega, da Kureishi zaključi, da se je trg tako spremenil, da je na njem več pisateljev kot bralcev.