Pisatelji v senci: Skrivni pisateljski duhovi, ki pišejo za slavne

Mnogo knjig, ki kraljujejo na svetovnih lestvicah uspešnic, sploh niso napisali tisti, katerih imena se bleščijo z naslovnic. Večinoma gre za avtobiografije.

Victoria Beckham, Sir Alex Ferguson, Katie Price, Sharon Osbourne, David Beckham ... To so ljudje, ki ne znajo pisati­ knjig, zato so njihove zgodbe napisali najeti pisatelji oziroma pisatelji v senci.

V angleščini jim romantično pravijo ghost­writers (pisatelji duhovi), Francozi jim politično nekorektno rečejo nègres, saj gre včasih res za bolj suženjsko opravilo. So anonimni, a dobro zaslužijo.

Biografije in avtobiografije postajajo, kot je nekoč napovedal že Henry Miller, najbolj bran in zaželen žanr sodobnega časa. Življenje drugih nas še nikoli ni bolj zanimalo. Resničnostne šove imamo raje kot drame in biografije bolj ljubimo kot fikcijo. To je čas velikega javnega koktajla, v katerem nam barmani – producenti ali založniki – zmešajo stvari, ki jih imamo radi: voajerizem, ekshibicionizem, narcisizem in nam jih postrežejo z veliko limone.

Biografije slavnih napolnjujejo kar 10 odstotkov knjižnega trga v Veliki Britaniji. Zgodilo se je že, da je kakšna zvezdnica na tiskovni konferenci priznala, da v življenju še ni prebrala nobene knjige, niti svoje avtobiografije.

Skozi njegove oči

Najbolj znan pisatelj v senci na svetu je Andrew Crofts. O njem pravijo, da je ena bolj varovanih britanskih literarnih skrivnosti in da je zelo redka vrsta – pisatelj brez ega. Napisal je okoli osemdeset knjig, ki so jih prodali v več kot desetih milijonih izvodov. Že v pogodbi se zaveže, da za nekatere knjige nikoli ne bo smel v javnosti povedati, da jih je napisal.

Njegove knjige niso le avtobiografije slavnih, temveč piše tudi o ljudeh, ki imajo zanimive življenjske zgodbe: Sold (Prodana) je o deklici, ki so jo prodali v Jemen kot nevesto, My Gorilla Journey (Potovanje h gorilam) o angleškem paru, ki ima sirotišnico za gorile v Kongu, Through Gypsy Eyes (Skozi ciganske oči) o dekletu Jimija­ Hendrixa.

Režiser Roman Polanski je v odličnem filmu Pisatelj v senci prikazal vse zagate tega poklica. Film z Ewanom McGregorjem in Pierceom Brosnanom v glavnih vlogah je nastal po romanu Roberta Harrisa, ki je v njem večkrat citiral prav Andrewa Croftsa oziroma njegovo knjižno izpoved o svojem poklicu Confessions of a Ghostwriter­ (Izpovedi najetega pisca).

Film oziroma triler govori o pisatelju, ki piše avtobiografijo angleškega predsednika, ki še najbolj spominja na Tonyja Blaira. Tudi pri nas so mnogi politiki dobro prodajani avtorji knjig in človek se vpraša, ali imajo poleg stricev tudi pisatelje iz ozadja.

To je profesija, ki se sicer pri nas ne razvija s takšno hitrostjo kot zunaj, vendar obstaja: Jaka Lucu je napisal avtobiografijo Jana Plestenjaka, Esad Babačić življenjsko zgodbo Dejana Zavca, Tomaž Mihelič (Marlenna) je opisal padce in vzpone Salome, Tadej Golob glasbeno pot Zorana Predina.

In še bi se našlo. Mnoge od njih so se zelo dobro prodajale. Morda gre za poslanstvo, ki je v tem prostoru šele v vzponu in po katerem je še premalo povpraševanja.

Vsak zvezdnik hoče svoje knjigo

Crofts pravi, da ima rad svoj poklic, pogovarja se s zvezdniki, milijonarji, kralji, prostitutkami, mafijci in potepuhi. Pri svojem delu vedno srečuje zanimive ljudi, lahko jih sprašuje neprijetna vprašanja in nihče mu ne bo zameril. Iz povprečnih in nadpovprečnih življenj zna narediti dobre in napete zgodbe.

Bralci imajo najraje biografije o slavnih, ki so na višku uspeha zabredli v odvisnost od drog ali alkohola ter se potem počasi pozdravili in začeli živeti srečno življenje.

Ampak včasih se pojavijo težave, saj Crofts pravi, da je življenje takšnih ljudi polno spominskih lukenj, saj se, zaradi prekrokanih noči in dnevov, ničesar več ne spomnijo. Ko je pisal avtobiografijo za enega od udeležencev Velikega brata, je zgodbo lahko sestavil šele s pomočjo prijateljev in staršev.

Pravijo, da si vsak zvezdnik iz resničnostnega šova želi svojo knjigo, saj gre za slavo, ki ni le petnajst­sekundna, temveč dveminutna, in knjigo je treba izdati, ko si na višku te instantne popularnosti, da te gledalci le ne bi čisto takoj ­pozabili.

Ljudje, o katerih piše Crofts, imajo velikanski ego, zato je delo z njimi težko, je pa dobro plačano. Zasluži več od mnogih profesionalnih pisateljev v Veliki Britaniji. Najeti pisatelji so velikokrat nadomestek za terapevta, so muze, prijatelji, spovedniki, sprehajajo se po poljih neke duše in nikoli ne vedo, kdaj bodo stopili na mino.

Všeč mu je, da je lahko anonimen in da mu ni treba hoditi na promocijske dogodke ob izidu, tiskovne konference ali javna podpisovanja knjig.

Crofts je pisatelj duh že štirideset let, star je nekaj čez šestdeset in redko nastopa v javnosti. V ta poklic, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veljal za nekaj strašno sramotnega, je padel, ker si nikoli ni želel redne službe. Seveda je najprej hotel biti pisatelj, vendar so bile kritike za njegov prvenec tako porazne, da se od njih nikoli ni opomogel.

Zdaj je zadovoljen, piše in dobro služi. Živi, kot pravi, življenje v epizodah: vzame obilen predujem, se spusti v avanturo in do potankosti spozna življenje nekoga drugega, s katerim se veliko druži, ter se potem vrne v svoje varno življenje.

Prve stranke je dobil tako, da je v literarni reviji objavil oglas, da piše zgodbe o tujih življenjih. Danes dobi štiri ponudbe na dan in nikoli ne preneha pisati. V zadnjih letih največ njegovih bogatih in slavnih naročnikov prihaja iz Indije, Afrike, arabskih dežel in Južne Amerike.

Počasi ga odkrivajo bogati Kitajci. Ne privoli v vsako ponudbo, osnovno pravilo je, da mora imeti človek, o katerem piše, dobro zgodbo. Ko je rokopis napisan, ga prinese naročniku in mu potisne v roke rdeč svinčnik (»To mu daje občutek moči.«) ter naroči, naj popravi vse, s čimer se ne strinja. Ponavadi ne popravi ničesar.

Avtobiografije tolažbe

Ljudje smo voajerji, razmišlja Crofts, dovolj imamo svojih dolgočasnih življenj. Ljubimo zgodbe o tem, da so slavni ljudje prav tako nesrečni, osamljeni, da radi pijejo in se prepirajo s partnerji. Razmišljanje o tem, da imajo vse in vendar niso čisto srečni, je dobra tolažba.

Tudi uspešne kuharice, ki jih vedno pogosteje izdajajo slavni zvezdniki (Gwyneth Paltrow, Alicia Silverstone, Gerard Depardieu, Tori Spelling), so napisali kuharji v senci. Zdaj so instantni zvezdniki s pomočjo najetih piscev začeli pisati celo fikcijo – sestre Kardashian, Nicole Richie, Hilary Duff ... Ti »romani« sicer doživljajo porazne kritike, a njihova naklada ni majhna. Knjige so že kot znamke parfumov, vsak zvezdnik mora imeti svojo.

Sicer pa najeti pisci niso nova pogruntavščina. Platon je napisal vse Sokratove misli in opisal njegovo smrt, lahko bi torej dejali, da je bil Platon Sokratov ghostwriter. Ene najbolj zabavnih avtobiografij, Avtobiografijo Alice B. Toklas, ni napisala Alice B. Toklas, intimna in brkata partnerica ameriške pisateljice Gertrude Stein.

Na koncu knjige namreč Alice prizna, da je sicer dobra gospodinja in tajnica in urednica, da pa ne zna pisati. Zato ji je Gertrude Stein rekla: Vidim, da nikoli ne boš napisala avtobio­grafije, zato jo bom jaz napisala namesto tebe, tako kot je Defoe napisal avtobiografijo o Robinsonu Crusoeju. »In to je storila in to je ta knjiga.«