Tiskane izdaje
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Čisto prve slikanice bi se verjetno spomnila edino mama. Mogoče je prva zgodba, ki se je živo spomnim, Čarovničina hči Jožeta Tomažiča, bila je stara, oguljena knjižica iz leta 1944. Res strašna in krvava zgodba. Bolj divja od Harryja Potterja.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Odlične, v glavnem. Bujna domišljija, v dobrem in slabem, in tudi ločila sem kar znal postavljati. Na splošno sem bil bolj piflar, ampak z veliko problemi, ki sem jih moral razrešiti. Od tod domišljija, menda.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste po poklicu pisatelj?
Menda takrat, ko sem za prvenec dobil kresnika. Sicer sem že od malih nog, takoj ko sem se naučil pisati, sanjaril
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Niti ne. Tiho gruntanje, kajenje, čečkanje v zvezek, risanje diagramov dogodkov. Branje.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Največ težav imam s celoto. Zgodbo razvijem iz zapleta, ta je zmeraj prvi in izhodišče, potem mu je treba najti smiseln rep in glavo.
Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?
Uf, mnogih. Če mi ni všeč, pač odneham, škoda časa. Bolj mi je žal za knjige, o katerih vem, da bi jih moral prebrati, pa jih niti začel nisem. Imam bistvene luknje pri Dostojevskem in Tolstoju, recimo. Od vsakega sem prebral samo po eno knjigo, pravzaprav. Za opravičilo lahko navedem usmerjeno izobraževanje in tehnično srednjo šolo. Sem pa takrat bral marsikaj drugega …
Kako izberete imena svojim likom?
Na nekako enako mučen način kot svojim otrokom, le da tukaj izbiraš sam. Načeloma so to imena, ki so mi po svoje všeč, ki imajo mogoče emocionalno težo spomina na kako osebo ali lik … Priimke dostikrat iščem kar po imenikih. Izogibam se pretencioznim simbolnim ali literarnim aluzijam. Čeprav se včasih vseeno ne morem upreti: na primer v Samo pridi domov sta dve Agnes (jagnjeta), od katerih ena trpinči, druga pa nazadnje uniči Leona (leva). Ampak to je bila izjema.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
V glavnem mi knjige ne delajo tega. Spravijo me v presunjenost, pretresenost, ne pa v jok. Mogoče sem z največjim cmokom v grlu bral Beckettov kratki tekst Imagination Dead Imagine po tistem, ko mi je umrla mama, ampak tisto je bilo bolj zaradi staršev.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?
Jaša Zlobec na CZ – češ da 'to še ni to' in da naj še delam, da se malo naučim obrti. Matevž Kos na Mihelaču – brez posebne obrazložitve, razen da se mu teksti ne zdijo primerni za objavo. Aleksander Zorn na MK – klicati sem ga moral v vratarjevo pisarno, rekel je, da ima preveč tekstov in da si ne more privoščiti branja česa novega. Niti mimo vratarja me ni spustil.
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Ojej, prav nobenega. Zunaj avtorjevih dramatičnih besed, v vsakdanjem življenju, bi verjetno tudi veliki Gatsby izpadel kot navaden vsiljiv frajer. Literatura je o dogodkih, je o nas, ne pa o junakih.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Verjetno na literarnem festivalu v Ottawi, ko so prišli na nastop kanadski Slovenci … Bral sem z Andreo Levy in svojim idolom Jamesom Kelmanom. Na slovenskem veleposlaništvu so naslednji dan prejeli več ogorčenih klicev, kdaj bodo končno poslali v tujino dobre, pozitivne pisatelje, ne pa nekakšnih svinjarij. Ko si je tajnica na veleposlaništvu drznila pripomniti, da smo se vsi trije nastopajoči pravzaprav zelo dobro ujeli, ji je jezna gospa zabrusila: »Saj tista dva pa tudi nista bila nič boljša!« Še danes sem ponosen, da sem izpadel isto sranje kot James Kelman in Andrea Levy.
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?
Praviloma knjige kupujem, če ne drugače, v antikvariatih. V knjižnice hodim bolj iskat reference, ki jih potrebujem za prevode ali raziskave pri pisanju.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Tako, da bom še pet let po tem, ko sem jo napisal, rekel: ampak tole mi je pa uspelo.
