Tiskane izdaje
V Književnih listih začenjamo rubriko, v kateri sprašujemo slovenske pisatelje in pisateljice o knjigah, branju in pisateljevanju. Odpira jo Tadej Golob, kresnikov nagrajenec, ki bo letos izdal dve knjigi, ki veliko obetata – biografijo Milene Zupančič in novo kriminalko z inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Prva je bila Bratovščina Sinjega galeba Toneta Seliškarja. Ob tej knjigi sem se naučil brati. Mama mi je prebrala prvih petnajst strani, naprej sem pa sam.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
V osnovni šoli odlične, v srednji pa največkrat dobre trojke. Mislim, da sem pisal v krču, ker sem hotel ugajati, kar je velika napaka, ki je kot pisatelj nisem nikoli ponovil.
Se pa spomnim zadnjega spisa v četrtem letniku, pri katerem sem se snel z verige, pisal nekako v slogu toka zavesti, asociativno in pod vtisom Sartrovega Gnusa. Sošolka ga je morala na glas prebrati pred razredom. 'Tole je ali za pet ali za ena,' je rekel profesor Štavbar, ki je z brki malo spominjal na Cankarja, ocene pa nisem dobil.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste po poklicu pisatelj.
Leta 1986, tik pred odhodom k vojakom, sem bil s prijateljema na Kreti in takrat, med odkrivanjem starodavne kulture okrog mene in kultur, ki so divjale v meni, sem rekel, da se bom ubil, če do tridesetega ne bom napisal knjige. Dovolj previdno sem si za to zastavil dvanajstletni rok. Potem sem taktično počakal s pisanjem skoraj do svojega štiridesetega leta, ker so prišle stvari vmes.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Nič posebnega. Poskušam se zbrati in to mi uspeva v rafalnih intervalih, ki trajajo po deset, petnajst minut, potem preverim, kako je igral Dragićev Miami, vstanem od mize, grem do hladilnika, ga odprem in spet zaprem, zbudim psa, ki leži na kavču in me čudno gleda, potem spet sedem za mizo … in tako nekaj ur. Vmes pokličem prijatelja, ki stanuje blizu, in greva na kavo.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Težave imam s tistim vmes. Bolj ko se bližam koncu, bolj je srce radostno, da je delo skoraj opravljeno. Ne bo se slišalo romantično, ampak najpogosteje poklikana ikona na mojem računalniškem zaslonu je število besed. Klik … A šele toliko!
Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?
Gospe Bovary. Zasmilila se mi je.
Kako izberete imena svojim likom?
Po zvenu in s pomočjo seznama slovenskih imen in priimkov na spletu. O zadnjem, Tarasu Birsi, sem vedel, da ne more biti Jože Novak ali kaj podobnega, da mora izstopati, podobno kot z imenom vzbudi pozornost, recimo, Slavoj Žižek. Se pa potrudim, da so slovenska.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
So knjige, ki so me pripeljale do tovrstnih občutij, kot Na zahodu nič novega ali Klavnica pet, pa Tihi Don, Menuet za kitaro … Tiste, ki govorijo o vojni in mučenju ljudi ali živali.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?
Pravzaprav mi jih niso. Svinjske nogice, svoj prvi roman, sem ponudil trem založbam. Že prva je takoj rekla da, druga resda ne, tretja je pa predolgo čakala. Teh težav pa nisem imel.
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Na kogarkoli pomislim, se mi zdi, da bi ga lahko našel med svojimi znanci. Mogoče bi najraje šel na kavo z Edom Gentryjem iz Odrešitve Jamesa Dickeyja, ki ga je v filmu igral Jon Voight. Običajen človek, ki se je v neobičajnem položaju odzval tako, kot je bilo treba.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
V Metliki na literarnem večeru po Svinjskih nogicah. Neka gospa je prišla k meni in rekla: 'Upam, da boste v prihodnje pisali lepše knjige.'
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?
Bi, če me ne bi žena opomnila na to. Sem pa nekoč plačal precej višjo zamudnino od cene katerekoli knjige.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Do zdaj mi je uspela še vsaka, ki sem se je lotil. Uspela v smislu, da sem bil zadovoljen z njo. Verjetno kje čaka kakšna, ob kateri se bom spotaknil, ampak … Prvi ne bom, zadnji ne na sveti.
