Tiskane izdaje
Adam Henry ni več otrok. Je mladostnik, ki je, ko ga avtor uvede v pripoved, star natanko sedemnajst let in devet mesecev, ob koncu romana pa že prekorači polnoletnost. Ta podatek ni nepomemben, pomenljiv je, ker »osrednji otrok« v tem romanu ni otrok, temveč skorajda odrasla oseba, z lastno voljo, razumom, pravicami, odgovornostjo.
Otrok je tisti, ki sam ne more o ničemer odločati, namesto kogar se odločajo drugi, ravnali naj bi skladno z njegovim interesom, otrok je nemočen, ne more sam sprejemati odločitev, potrebuje zaščito. Odrasli naj bi sam zmogel nositi lastna bremena.
Starši Adama Henryja so fanatični jehovci. Ko njihov sin zboli za obliko levkemije, ki jo je ob pravočasnem, pravilnem zdravljenju v osemdesetih ali celo devetdesetih odstotkih mogoče (tako poroča specialist hematolog) spraviti v trajno stanje remisije, starši in Adam iz verskih razlogov zavračajo transfuzijo krvi. Ta je na neki točki nujna za ohranitev fantovega življenja in bolnišnica sproži tožbo, v kateri naj sodišče presodi, ali lahko v tem primeru zdravniki ravnajo v nasprotju z željo staršev in bolnika.
Sodnica Fiona Maye prisluhne obema stranema, nato pa – in to je njeno čustveno posredovanje, neuradna akcija – sama obišče fanta v bolnišnici. Po obisku pripozna, da je to umetniško nadarjen, inteligenten mlad človek, čigar višje dobro dejansko ni mučeniška smrt (četudi je ta skladna z vero, ki mu je bila vsiljevana od rojstva), temveč priložnost za razvoj njegovih potencialov, možnost svobodnega, ljubezni polnega življenja.
Adamovo zdravje se izboljša. Vrne se lahko v življenje, spet se lahko šola, lahko pesni in se uči igrati violino. In lahko se – po usodnem obisku sodnice v njegovi bolniški sobi – upre staršem, njihovi veri, načinu razmišljanja in želi si raziskati svobodnejši svet, ki ga pred tem ni poznal. A zaobrat v njegovem življenju je prevelik, tranzicija od vernega, poslušnega fanta v nekoga drugega, ki mu ni jasno pred očmi, v svobodnejšo osebo, ni nekaj samoumevnega.
Lažnost vere staršev
Adam na tej točki ni več le lik, s subjektivno, intimno izkušnjo obremenjeni posameznik, temveč orodje (popredmeteni slehernik), prek katerega se razkrivajo okosteneli sistemi v vsej »veličini« brezobzirne totalitarnosti. Adamu je namreč ob rojstvu podeljen jasen moralno-etični sistem, ki naj bi mu slepo sledil, v zameno pa mu bo sistem (vera) ponujal zaščito, ljubezen, sprejemanje. Odpovedati se mora torej svojemu razmišljanju, svojim pogledom na svet in družbo, kajti, kakor izjavi njegov oče na sodnem procesu, različni nazori spodbujajo konflikte, v njihovi verski skupnosti pa morata vladati mir in sožitje.
Čigava je torej volja, da bo umrl – Adamova? Ne, sodnica pravilno presodi, da je bila Adamu, davno preden je moral sprejeti to odločitev (in, resnici na ljubo, tudi v času, ko jo je sprejemal), odvzeta možnost subjektivne sodbe ali samoodločanja. »Sistem«, v tem primeru sistem verske skupnosti, ki ji je pripadal, ga je uniformiral in mu odvzel možnost lastnega odločanja ter sprejemanja odločitev.
Ko sodnica s svojo izbiro pokaže Adamu pravo reakcijo njegovih staršev na zdravljenje (oba sta presrečna, ker hkrati nista ničesar zagrešila – namesto njiju je »grešil« sistem – njun sin pa je preživel in okreval), Adam spozna lažnost vere svojih staršev. Želi si spremembe, želi se »najti«, ampak ker nikoli ni bil vajen razmišljati z lastno glavo, ker je bila njegova svobodna volja zatirana, zdaj potrebuje pomoč, ki se je nadeja pri Fioni, ona naj mu pokaže, česa naj se uči, kaj naj prebere, katere korake naj ubira. Rad bi zaživel z njo in četudi je morda v njegovem odnosu do nje nekaj erotičnega, je v ozadju predvsem želja po nekom, ki bi ga zaščitil, cenil njegovo subjektivnost, ki je v romanu podčrtana z Adamovo umetniško nadarjenostjo (predvsem s pisanjem poezije), in – to je morda še bolj bistveno – spoštoval njegovo življenje.
Ampak sodnica, ki preživlja krizo v lastnem zakonu in jo zmedejo čustva do Adama – pomenljivo je, da sama ni imela otrok, čeprav si jih je želela –, se odvrne od fanta, ki jo (predvsem to) prosi za pomoč v času, ko se mu zdi, kot pravi, da mu bo eksplodirala glava. S tem njena razsodba, s katero se sodišče postavi nad vero in ponaša s humanostjo, zavezanostjo dobrobiti posameznika, postane nična in razkriva, da sodni – ali, če hočete, državni – sistem ni manj rigiden ali manj totalitarističen ali (celo) bolj usmiljen od verskega. Tudi ta sistem je pripravljen egoistično zavreči posameznika in mu ni mar za življenje, temveč mu je mar za lastna pravila, etiko in moralo, ki služita predvsem zatiranju, ne pa osvobajanju.
Mimo obeh sistemov
Ko Adam nazadnje, ob ponovljeni epizodi levkemije, spet odkloni transfuzijo (in umre), je to naposled svobodna izbira, ki gre mimo obeh sistemov in v kateri Adam prepozna izstop iz kolesja dveh brezbrižnih, hladnih prisil, med katerima se je znašel, in možnost svobodne odločitve.
Predvsem zaradi opisanih dinamik je pomembno, da Adam ni »le otrok«, temveč je posameznik, ki je odrasel v sistematiziranem, rigidnem svetu, ki mu ni mar posameznik, ampak to, da se kolesje vrti, kot se vsako leto ponavljajo božični koncerti klasične glasbe in romantičnih samospevov.
V imenu otroka ni prav zelo dramatičen, presunljiv ali mojstrski roman, kakor je navedeno na naslovnici, je pa delo, ki na dostopen način ponuja relativno preprosto, primerno odprto vstopno točko k razumevanju nekaterih družbenih mehanizmov, zaradi česar je solidno branje za sredinski okus, zlasti če so bralci ob prebranem zmožni (in pripravljeni) razmišljati s svojo glavo.
