Tiskane izdaje
Izumil je izraz kubizem in kubistično poezijo, hkrati ga je duhovno raziskovanje iz izjemne poetične igrivosti, drznosti, izvirnosti in antipoetičnosti poneslo v mistiko. Poduhovljene Večne zdajšnjosti francoskega pesnika, slikarja, esejista, romanopisca in dramatika Maxa Jacoba so zdaj izšle tudi pri nas v prevodu Vladimirja Pogačnika pri založbi KUD Logos.
Zbirko pesmi je navdihnilo Jacobovo vztrajno iskanje božjega oziroma poglobljeno druženje z njim.
Mnogoplastni modernistični umetnik Max Jacob (1876–1944) – podpisal se je tudi pod zbirko pesmi v prozi Le Cornet à dés, Kupa za kocke, s katero je opozoril nase kot predhodnik dadaizma in nadrealizma – se je rodil kot jud in oktobra 1909 podal na pot katolika: ko se mu je na steni sobe v slovitem Bateau-Lavoiru, kjer je živel na Montmartru, prikazal Kristus. Cerkev je bila precej časa zadržana do njegovega videnja in nenadne spreobrnitve, zato so ga krstili šele leta 1915, ko mu je šel za botra nihče drug kot prijatelj Pablo Picasso ... Med njegovimi sopotniki so bili še Guillaume Apollinaire, Jean Cocteau, Amedeo Modigliani in mnogi drugi.
Razburkano življenje
Da po slavi dobro dene tišina, drži, in prav tako je res obratno. Max Jacob, o katerem je napisanih ničkoliko knjig in so ga pred časom zanimivo portretirali v La Croixu, je dvakrat izbral večletno osamo in se pred hrupom vsakdanjika duhovno umaknil v Saint-Benoît-sur-Loire. Prvič je odšel v obdobju 1921–1928, drugič med letoma 1936 in 1944. V vasici, znani po prelepi opatiji in od glavnega mesta odmaknjeni kakih 160 kilometrov, je po pariškem nemiru, tudi razvratu, lahko živel bolje ubran s samim seboj. Prvič je pobegnil na podeželje pred mestnimi skušnjavami, da bi se strogo discipliniral pri pisanju, branju, risanju in slikanju ter raziskoval asketizem kot pot v globine duhovnosti. Napisal je tudi po več pisem na dan, ustvarjal pesmi, navdihnjene z vero, in se predajal molitvi …, medtem pa so vaščani »gospoda Maxa« menda gledali precej postrani in so v njem videli predvsem zablodelega umetnika, ki išče krepost, juda in homoseksualca ...
Po vrnitvi v Pariz za več let – zaradi prehudih občutij osamljenosti in finančnih težav – se je leta 1936 znova odpravil v Saint-Benoît-sur-Loire, menda zato, ker je bilo za njegovo literarno besedo premalo zanimanja, tudi intimno je bil razočaran in še v finančnih težavah, Pariz pa se mu je zagnusil. A tudi v odmiku se ni osvobodil bremen, takrat so ga začele bremeniti judovske korenine.
Tragična smrt
Kot se je ohranilo, zaradi protijudovske zakonodaje ni smel več objavljati niti potovati, odvzeli so mu avtorske pravice, od leta 1942 je moral nositi rumeno zvezdo ... Ko ga je gestapo aretiral prvič, ga je začasno rešil krstni list, drugič pa ga ni moglo več obvarovati nič in prav tako nihče: 24. februarja 1944 so ga pridržali in deportirali v zapor v Orléansu, nato v taborišče v Drancyju, kjer je 5. marca umrl za pljučnico. Prijatelji, denimo Jean Cocteau in Sacha Guitry, so intervenirali pri Nemcih, da bi ga izpustili na prostost, a je bilo prepozno. Da bi že prej morda poskusil pobegniti na tuje, ni resno razmišljal, že zato ne, ker se zaradi globoke vere ni bal smrti. Nasprotno, kot je zapisal v pismu vikarju Albertu Fleureauju, s katerim se je zbližal v Saint-Benoît-sur-Loire, se je »zahvaljeval bogu za mučeništvo, ki se začenja«.
Ko so leta 1949 njegove posmrtne ostanke iz Ivryja, kjer so ga pokopali, prenesli na pokopališče v Saint-Benoît-sur-Loire, so leto pozneje v Parizu ustanovili združenje prijateljev Maxa Jacoba. Prvi predsednik je bil Jean Denoël, častni predsednik pa prijatelj Pablo Picasso. Odtlej se pesniku, slikarju in mistiku vsako leto poklonijo na najbližjo nedeljo okrog dneva njegove smrti ...
»Mistična in lirična oporoka«
Kot je v spremni besedi Večnih zdajšnjosti zapisal Tone Smolej, je ime Maxa Jacoba prineslo v naše kraje že sredi tridesetih let preteklega stoletja, večina sčasoma prevedenih pesmi pa je bila leta 2001 zbrana v antologiji Moderna francoska poezija (2001, Cankarjeva založba). Večne zdajšnjosti (v izvirniku Actualités éternelles, založba La Découverte), neobjavljene so našli ob Jacobovi smrti, so poetova »mistična in lirična oporoka«. Pesmi so nastajale od leta 1926, navdihnil pa jih je globok katolicizem. V njih se sveto druži s posvetnim, in kot je nekdo zapisal, zaskrbljeno dušo, ki je ni mogoče uloviti, preganjajo demoni in angeli.
