Poezija, ki brca v rit zgodovino in politiko

Bob Dylan je lani jeseni dobil Nobelovo nagrado za književnost. In dvignil precej prahu. A dvigoval ga je že leta 1964, ko je javno povedal, da na čisto osebni ravni razume Kennedyjevega atentatorja Oswalda. Dvigoval ga je leta 1965, ko si je s stratocasterjem na rami drznil izdati akustično tradicijo folk glasbe, in štiri leta pozneje, ko si je drznil igrati preproste country pesmice na albumu Nashville Skyline in predelave drugih pesmi na Self Portrait.

Dvigoval ga je tudi leta 1979, ko je nenadoma postal kristjan, vsaj za tri leta. In nato spet sredi osemdesetih, ko naj bi izdal nekaj najslabših albumov v karieri in skorajda postal član zasedbe The Grateful Dead. Prah je frčal tudi leta 1992 na proslulem koncertu ob tridesetletnici njegove kariere, češ v kako slabi formi je, in tri leta pozneje, ko je nastopil v oddaji MTV Unplugged in pel največje uspešnice.

In potem je občasno tu pa tam spet prišel od tod ali tam kak prah. Lani pa se je ulila nevihta prahu, prašni orkan, saj si je drznil ignorirati cenjeno Nobelovo akademijo, ki mu je podelila nagrado, za katero bi marsikdo storil marsikaj. Da bi prišel v svetovni kanon in ga ne bi več brali.

Kaj takega se Dylanu ne more zgoditi, ker ima glasbo. Bržčas je že dolgo eden najbolj znanih in priljubljenih književnikov na svetu, le nekdo je moral to povedati na glas. Utemeljitev je bila dobra in tehtna, Dylan se je na koncu le oglasil in, čeravno ne osebno prisoten, pustil pečat na podelitvi Nobelovih nagrad. Vrnil je glasbo k besedi in obratno, ob tem pa napisal nekaj ključne literature 20. stoletja, mini literature, a pomembnih in velikih tekstov po izrazni moči in ­družbenem vplivu.

Kako je Dylan spremenil svet

Zdaj imamo tudi pri nas knjigo o Nobelovem nagrajencu za literaturo. Avtorsko knjigo o Dylanu z naslovom Branje Boba Dylana na klancu (UMco) izpod peresa Marcela Štefančiča, jr., ki v znanem lucidnem slogu razglablja o temeljnih Dylanovih početjih in obenem poljudno razloži, kako je spremenil svet. Kako pomembno je bilo, da je napisal Masters of War, denimo.

Pisal je »poezijo, ki je z jajci v rit brcala zgodovino, politiko in vladarje sveta«, ugotavlja Štefančič v 162 strani dolgem eseju, razčlenjenem v tematska poglavja z referencami in citati, v katerem v istem zamahu apologira Dylanovo ekscentrično umetnost in podre rekord v gostoti uporabe izraza »štikel«.

Dylanova cesta, njegovo folkovsko potepanje, rokerska psihedelika in intertekstualnost, torej to, s čimer je rock'n'roll, glasbo mladih, dvignil v literaturo, njegovi politični momenti, religiozne reference ... vse najde prostor v pričujočem eseju. In vse izhaja iz Dylanove besede: avtor ves čas eksemplira, s čimer takoj pobije vsakršno »narobe razumevanje« tega ali onega trenutka v Dylanovi karieri.

Na koncu seveda uvidimo, da je »Dylan« prerasel »Zimmermana«, da tudi sam Bob vedno znova išče svoje pesmi, priznavši celo, da nekaterih ne bi zmogel več napisati; povsem jasno. A vendar, iz knjige je jasno razvidno, da je Bobova legenda izdatno pogojena in neločljivo povezana z nizom odločitev moža, ne »persone«.

Na koncu je jasno, čemu Bob ni in noče biti prerok, a čemu je Dylan to pravzaprav vsaj za hip kljub vsemu bil. Morda niti ne samo za hip; njegova beseda še vedno odmeva in ni strahu, da bi ga ljudje pozabili, kot so bržčas pozabili precej njegovih kolegov v Nobelovih vrstah. Zato je pomenljiv tudi podnaslov knjige: Esej o edinem nobelovcu, ki ga vsi poznajo. O nobelovcu, zaradi katerega je padlo precej mask.

Štefančič konča knjigo z verzi iz moje najljubše Dylanove pesmi Not Dark Yet, mojstrske pesmi o minevanju, pravzaprav lekcije o tem, kako minevati dostojanstveno. A ne Dylan ne Marcel še zdaleč nista rekla zadnje besede.