Tiskane izdaje
Petnajstletni Kevin je na newyorški srednji šoli ubil sedem sošolcev, učiteljico angleščine in kuharskega pomočnika. Se je mogoče postaviti v kožo najstnika, ki zjutraj vstane in se odpravi v šolo odločen, da bo tisti dan pobil sošolce? In v kožo matere tega otroka po poboju?
Je bil Kevin drugačen od drugih najstnikov, je bil drugačen že kot dojenček? Ja in ne. Vsaj materi se je zdel drugačen, drugim niti ne, sploh pa ne očetu. Toda veliko otrok je drugačnih, pa zato ne postanejo morilci.
Jezen od rojstva
Kevin se je kot dojenček ves čas drl, že od rojstva je bil jezen na ves svet, posebej rad je trpinčil mater. Kot bi se ji maščeval, ker ga je spravila na svet in ker ga od prvega trenutka ni mogla sprejeti. Najprej jo je trpinčil z jokom in zavračanjem, potem tako, da dolgo sploh ni govoril, in do šestega leta je vztrajal pri plenicah. Pozneje so bile njegove metode, predvsem psihološke, vse bolj izpiljene. Kombinacija jeze, čustvene hladnosti, zlobe in nadpovprečne inteligence je dajala osupljive rezultate.
Njegovo duševno stanje je bilo za mamo tuja dežela, v katero se ni nikoli rada podajala. Vseeno ga je precej dobro brala, oče pa tega niti ni hotel niti ni znal. Sina je zagovarjal, različen pogled na potomca in njegovo vzgojo je vse bolj obremenjeval odnos med partnerjema in od lepega zakona, kakršen je bil pred Kevinovim rojstvom, ni ostalo skoraj nič.
Oče, do katerega sin ni bil odkrito sovražen, ampak je sovražnost prikrival s hlinjeno prijaznostjo in inteligentno manipulacijo, je v sinovih izpadih, na katere ga je opozarjala mati, videl zgolj pobalinstvo. Bolj ko je bil oče do njega permisiven in bolj ko je pred sabo in ženo opravičeval njegove posebnosti, bolj se je sin naslajal nad njegovo naivnostjo.
Več obrazov
Kevin je kazal veliko obrazov in vsi so bili lažni. Ko sta bila sama z materjo, je bil vzvišeno hladen, ko je bil zraven oče, se je prelevil v nedolžnega živahnega fantiča, v šoli je bil karseda brezizrazen.
Kevin je fiktivni lik v romanu ameriške avtorice Lionel Shriver Pogovoriti se morava o Kevinu (založba Učila, prevod Alenka Perger), po katerem so posneli tudi odličen film. Roman ponuja vrsto odgovorov o pokolih na šolah, ki jih hkrati spreminja v vprašanja. Napisan je bleščeče v obliki izpovednih pisem matere Eve ljubljenemu možu Franklinu.
Krivda, maščevanje, sočutje
Roman izjemno prikaže čustveni razkroj Eve po tragediji, kar je hkrati prispodoba za tragedijo ljudi, ki zelo dobro živijo, ki si lahko kupijo vse, razen vsebine življenja. Eva je bila privlačna, inteligentna, lepo oblečena in uspešna ženska, imela je lastno založbo s turističnimi vodniki, zaradi katerih je prepotovala ves svet. Odločitev za otroka ni bila lahka in če nanjo gledamo golorazumsko, je bila zgrešena.
Z izpiljenim slogom, s katerim izraža svoja stališča o materinstvu, karieri, družini in tem, kaj v ameriški kulturi ustvarja otroke morilce, Lionel Shriver vodi bralca od krivde do sočutja, od maščevanja do opravičila. V konservativnem in hipokrizijskem ameriškem okolju, v katerem je kreacionizem močno zasidran, avtoričin način razmišljanja za knjigo ni bil obetaven. Ko je napisala Pogovoriti se morava o Kevinu, je imela objavljenih šest romanov. Nanje ni bilo odzivov in tudi založnik si z njimi ni opomogel. Vse je kazalo, da tudi s tem romanom pisateljica ne bo imela sreče.
Pokoli na srednjih šolah
Roman o pokolih na ameriških šolah in materinstvu je zavrnila tudi njena newyorška agentka. Zatem ga je zavrnilo še dvajset literarnih agentov, pogosto po prebranih nekaj prvih straneh. Najpogostejše mnenje agentov je bilo, da ne vidijo, kdo bi se lahko »zaljubil v tak roman z likom mulca, ki počne hudobne stvari«, za povrhu pa je vse to napisano tako hladno. Čeprav so bili mediji polni pokolov na šolah, to očitno naj ne bi bila književna tema.
Val šolskih pokolov se je dvignil sredi devetdesetih let. Do konca desetletja in pokola na srednji šoli Columbine, ko sta dva dijaka ubila dvanajst sošolcev in učitelja, so bili pokoli največji problem države, vendar se književnim agentom tema še vedno ni zdela tržno zanimiva. Lionel Shriver je v obupu obšla agente in poslala roman naravnost založniku. Temu ni sledila le objava, temveč tudi mednarodni uspeh in odlične kritike. Lionel Shriver je postala znana pisateljica.
Čeprav se književnost ob koncu devetdesetih in še nekaj let pozneje ni ukvarjala z masakri na šolah, se temu ni izogibal film. Pogovoriti se morava o Kevinu je bil objavljen isto leto (2003), ko je Gus Van Sant v Cannesu dobil zlato palmo za Slona, ki ga je navdihnil pokol na šoli Columbine, in leto po tem, ko je Michael Moore za dokumentarec Bowling za Columbine dobil oskarja.
Se rojevajo zlobni otroci?
S pisanjem s perspektive mame storilca se Lionel Shriver dotika materinstva in vzgoje, genske pogojenosti in družbenega vpliva, medijev in medijske slave, najstniških frustracij ..., toda vsak posamezni odgovor ni ponudil celovitega odgovora na vprašanje – zakaj.
Se rojevajo zlobni otroci? Jih naredijo zlobne hladne matere in izpraznjeni očetje? Ali splošne družbene okoliščine? Ali to, da se ne morejo socializirati in najti prijateljev? Ali potreba, da bi bilo njihovo ime prepoznano v kulturi, ki ne razlikuje slave od zloglasnosti? Je lahko ljubezen do otroka napačna? Vseh teh vprašanj nikoli ne zastavljamo na glas, po tihem pa o njih pogosto razmišljamo. Strah, da bo iz našega otroka nastala pošast, najgloblje travmatizira vsako starševstvo.
Zatem so se šolski pokoli razširili zunaj meja ZDA, tudi v Evropo, ki pa za zdaj še nimajo tolikšnih razsežnosti kot v njihovi domovini. Zato je roman Pogovoriti se morava o Kevinu še vedno aktualen in žal bo tak ostal za vedno.
Nimajo vse
Zato Eva po sinovem masakru živi kot odpadnica, sama in osamljena, izpostavljena sovraštvu okolice. Preostaneta ji le še pisanje pisem in obiskovanje zaprtega sina.
