Tiskane izdaje
Na svojem blogu sem v drugi polovici julija postavil vprašanje, s katerim sem se ukvarjal že dlje časa. Za izhodišče sem vzel splošno znano dejstvo, da sta Tržačana Boris Pahor in Alojz Rebula kljub odkriti kritičnosti do takratnega režima objavila svoja pomembnejša dela v matični domovini (Ljubljana, Maribor, Koper).
Plodno ustvarjalno-založniško sodelovanje se je nadaljevalo z naslednjimi generacijami, ki niso kazale kake posebne kritičnosti do sistema (Miroslav Košuta, Marko Kravos), ob osamosvojitvi pa so stopili na prizorišče avtorji danes srednje generacije, kot sta Dušan Jelinčič in Marko Sosič.
O tem, da se je zadnje čase očitno nekaj zalomilo, priča podatek, da si literata moje generacije – David Bandelj in Erik Sancin – že dolgo prizadevata izdati svoji deli pri kateri od založb v Sloveniji, pa jima to nikakor ne uspe. Bandelj (1978) je po rodu Goričan, doktor literarnih ved, svoj pesniški prvenec in naslednji dve zbirki je objavil pri tržaški Mladiki. Sancinu (1981), rojenemu v Trstu, je sicer njegovo prvo knjigo uspelo izdati pri Cankarjevi založbi, izid naslednje pa bo moral financirati sam, saj mu založnika zanj (še) ni uspelo dobiti. Oba sta debitirala pri dvaindvajsetih in sta danes v najplodnejšem življenjskem obdobju.
Za primerjavo naj zapišem, da je v tem času Alojz Rebula objavil Senčni ples, Vladimir Bartol Alamuta, Florjan Lipuš pa Zmote dijaka Tjaža. Oba krepko presegata ozke tipološke določnice, ki jih je Miran Košuta oblikoval za slovensko književnost v Italiji (ontološka, etična, jezikovna, narodna in prostorska), zato njuna literatura ni skrčena na prostor med Trstom, Gorico in Benečijo, ampak je v marsičem univerzalna.
Erik Sancin. Foto: Osebni arhiv
Polemična kolumna je bila napisana z jasnim namenom, da izzove reakcije. Poleg pavšalnih in zagrenjenih ocen, da je danes v Sloveniji nemogoče objaviti delo, če nisi član take ali drugačne klike, sem zaznal pozitiven odziv dveh urednikov. Oba sta izrazila mnenje, da bi bilo vredno vprašanje o recepciji »zamejske« književnosti in njenih avtorjev v matici nekoliko poglobiti.
Prvi je predlagal srečanje na debatni kavarni jesenskega Slovenskega knjižnega sejma, drugi pa kakega jasnega predloga ni podal, zato sem mu namignil, naj o tem spregovori v eni od svojih kolumen, ki jih redno objavlja na pomembnejših slovenskih literarnih portalih.
Oba sta prepričana, da se avtorjev ne zavrača zaradi njihovega porekla oziroma »zamejskosti«. Tega nisem nikoli trdil, izpostavil sem le neizpodbitno dejstvo, da za zdaj ne moreta do svoje knjige pri založbi v Sloveniji.
Po mnenju enega od dveh sogovornikov so politične kriterije, ki so veljali nekoč (po teh sta bila Pahor in Rebula kljub vsemu očitno sprejemljiva), zamenjali estetski, kar me je napeljalo h grenkemu spoznanju, da jih kar oba po mnenju urednikov očitno ne dosegata. Spoznanje je toliko bolj grenko, saj Bandelj v svojem pesniškem opusu med Slovenci v Italiji svoje generacije nima konkurenta.
Navedem lahko tudi svojo izkušnjo, ki je sicer manj izrazita od Bandljeve, saj še nisem poskusil izdati knjige. Na literarne revije in portale sem pošiljal posamezna besedila, ena so bila objavljena, druga ne. Jasno je, da avtor ne more pričakovati, da bo urednik vsako njegovo besedilo pohvalil in objavil.
Moti pa me velikokrat nemaren odnos, ki sem ga doživel, ko o določenem besedilu sploh nisem dobil povratne informacije, niti ko sem večkrat zaprosil za mnenje. V zvezi s tem smo že vsaj trije s podobno izkušnjo. Nekajkrat se je celo zgodilo, da so besedilo ocenili kot dobro, a žal nezanimivo za bralstvo določene revije ali portala. Prav zaradi tega sem se velikokrat čutil prepuščenega samemu sebi, in to je bil tudi eden od razlogov, da sem spomladi ustanovil svoj blog.
David Bandelj. Foto: Osebni arhiv
»Kot ustvarjalci nimamo ne revije, kjer bi se zbirali, ne mentorjev, ki bi nas usmerjali,« je povedal Bandelj. Sprašujem se, kje je mentorska vloga urednikov, da opozarjajo pisca na nevarnost klišejev, mu svetujejo, o katerih temah pisati ... V primerjavi z Bandljem sem namreč prepričan, da ne potrebujemo »svoje« revije in »svojih« mentorjev, ki bi morali biti nujno »zamejski«, ampak le pravo mero pozornosti, ki si jo zaslužimo.
Eden od urednikov me je opozoril, da bi bilo »pokroviteljsko in škodljivo, če bi nekomu objavljali knjige samo zato, ker je manjšinski avtor«. Bandelj pa s svojega zornega kota vidi stvar nekoliko drugače. Dejal je, da »smo na obrobju apriorno izključeni ne samo iz centralnih ... centrov moči, ampak tudi iz kolateralnih zadev, kot so skupine, izmenjave mnenj, čustvena in psihološka dinamika.«
Dodal je, da »to ne prejudicira kvalitete literature niti je ne ustvarja. (...) Dobra literatura ni odvisna od objav, čeprav bi jih morala seveda izzvati.«
Z njegovim stališčem se strinjam le v drugem delu, saj je objava tega zapisa na straneh najpomembnejšega slovenskega dnevnika jasen dokaz, da lahko tudi v centru iščemo in najdemo nekaj manevrskega prostora za dialog in izmenjavo mnenj.
