Če je večina od omenjenih stremela k čim hitrejšemu osvajanju najvišjih vrhov, je bil Kurtyka eden redkih, ki je k plezanju pristopil drugače. Iskal je težke stene, majhne naveze, predvsem pa vztrajal pri alpskem slogu. Svojo filozofijo plezanja je speljal tako daleč, da so nanj gledali kot na nekakšno napol mistično bitje, skrivnostneža, ki se drži zase in – pleza. Še danes, pri triinsedemdesetih letih, živi odmaknjeno življenje, na »naš« svet gleda kot na matrico in vstop vanjo je nujno zlo.
Kanadski pisateljici Bernadette McDonald je uspelo, da je prebila oklep, s katerim se je obdal legendarni poljski plezalec. Leta 2017 je izdala njegovo biografijo Umetnost svobode, Življenje in plezalni vzponi Voyteka Kurtyke. Pred mesecem dni je pri založbi Didakta izšel slovenski prevod. Da bi Kurtyka privolil v intervju, se je zdela misija nemogoče, in res je na mojo prošnjo hitro in izredno prijazno odgovoril – ne.
Zato je bila Bernadette McDonald »rešilna bilka«, da bi nekoliko pobliže spoznali proces nastajanja izredno zanimivega knjižnega dela, ki ni »zgolj« življenjska zgodba enega od najboljših alpinistov na svetu, temveč tudi svojevrsten vpogled v zgodovino Poljske in takratnega političnega in družbenega dogajanja v vzhodni Evropi. »Potovanje v Alpe je bilo takrat kulturni skok v 'civilizacijo'. Pri nas nisi mogel kupiti role toaletnega papirja, čokolade, kave, tam pa si dobil vse – od kokakole do denarja na bankomatu. Lahko bi ostali na zahodu, a bi s tem izgubili del sebe, del svoje identitete,« se v enem od filmskih posnetkov z nasmehom na obrazu spominja Voytek.
Filozof in globok mislec
»Da naj sprejme zlati cepin za življenjsko delo, najvišje priznanje za alpinistične dosežke na svetu, je bilo potrebnih nekaj let in veliko pregovarjanja z njim. Kako ste ga prepričali, naj vam dovoli vpogled v najgloblje kotičke svoje intime?« sem najprej vprašala pisateljico, s katero sva se pogovarjali prek internetne povezave.
»Voyteka sem večkrat intervjuvala za knjigo Freedom Climbers [Iskalci svobode, izšla je pri Sidarti], bil je odprt in iskren. Ostala sva v stiku in na neki točki sem pomislila, da je eden najbolj zanimivih plezalcev, kar sem jih kdaj srečala.« Poskusila je z vprašanjem o biografiji in se še sama začudila, ko je hitro pritrdil. »Takrat sem bila veliko na Poljskem, tako da sva se osebno srečevala. Sedela sva ves dan in se pogovarjala. Ko se nekdo strinja, da bo govoril s teboj sedem dni zapored, si želi to početi in ima tudi kaj za povedati.« Poslušala ga je, tega filozofa med plezalci, in pustila, da je sam spletal pogovorno nit.
Neavtorizirana biografija, ki jo je Voytek Kurtyka prebral šele po izidu, je zgodba o strasti, pripadnosti, gorečnosti. Ko dihaš, obstajaš le za eno stvar. Je pripoved o tem, kako daleč je pripravljen iti človek v lovu za srčiko svojega obstoja.
»Seveda sva se pogovarjala o njegovih številnih vzponih, vsem, kar je običajno pri opisovanju nekega življenja – družini, starših, šolanju in službi. A vedela sem, da bo pri Voyteku zanimivo to, kaj misli. Kaj misli o gorah, veri, različnih tehnikah plezanja, soplezalcih, literaturi, glasbi.«
Govoril je o stvareh, ki so zanj pomembne – kakšne so odgovornosti v navezah, kako daleč gre lahko lojalnost do soplezalca, na kateri točki se bo potegnil nazaj zaradi lastne varnosti. Pisateljica, tudi sama navdušena alpinistka, pravi, da se je v pogovorih z njim ogromno naučila. »Če Voytek o nečem ne misli poglobljeno, to ni del njegovega življenja,« je brutalno iskrena, tako brutalno, kot je bil iskren sam.
Veliko poglavij je posvečenih njegovemu tesnemu odnosu s soplezalcem Jerzyjem (Jurekom) Kukuczko. Naveza je takrat predstavljala poljski »dream team«, a je Jurekova gonja v tekmi z Reinholdom Messnerjem, kdo bo prvi osvojil vseh 14 osemtisočakov, Voyteka na koncu odgnala stran. Ni razumel, kako lahko alpinist zapade v tekmovalni odnos z goro, vsaj v kontekstu alpinizma se mu je to zdelo neokusno. Če čutiš potrebo po dokazovanju, da si najboljši, si kot človek že izgubljen, je trdil.
Njemu je plezanje prinašalo osvoboditev od ega, za katerega je sam sicer priznal, da je zelo velik. Če je plezal zaradi tekmovalnosti, tega ni bilo. Na drugi strani je bilo za Jureka (in številne druge) nepojmljivo, da se je plezalec obrnil, ko je bil vrh na dosegu dlani. Cena, ki jo je za to plačal, je bila visoka. V nekaj letih je izgubil več soplezalcev, na koncu na Lhotseju umrl tudi sam.
»Ta odnos do Jureka, ki je v gore hodil iz popolnoma napačnih razlogov, je Voyteka ves čas zelo obremenjeval, veliko se je ukvarjal z njim – kot z vsem, kar mu je nekaj pomenilo,« mi pisateljica poskuša orisati zapletene odnose. Alpinist in filmski ustvarjalec Greg Child je zapisal, da ga je Voytek naučil, da je pri plezanju najpomembnejši slog, vrh je le eden izmed postankov na poti. Nič čudnega, da je bil Kurtyka tako impresioniran nad odlomki iz knjige Pot Nejca Zaplotnika, ki mu jih je po elektronski pošti pošiljala Bernadette McDonald.
Gore kot ultimativen pobeg
Ob prebiranju knjige, ob vrsticah, kjer Kurtyka pripoveduje o svobodi, navdihu, ko je v gorah pomirjen sam s seboj in svetom, me prešine, da je srečen, kot zmore biti le človeško bitje, ki mu življenje zapolnjuje tisto »nekaj«. Ko se je iz stene vračal domov, je bil v resnici pomirjen sam s seboj, a le do trenutka, ko ga je gora spet »poklicala«. Klicu se je odzval vsakič znova in družino postavljal na drugo mesto.
»V enem od elektronskih sporočil, ki mi ga je poslal precej po izidu knjige, se mi je zahvalil, da sem svetu pokazala njegovo prvo ljubezen. To so vedno bile gore. Zanje je živel, v stenah je doživel najpomembnejše trenutke življenja. In še danes sta njegov um in duša v visokih alpskih stenah,« mi pripoveduje Bernadette McDonald. »Tako dober je pri tem,« dodaja pisateljica, ki ga je lahko opazovala v skali. »Giblje se kot mačka, vsi drugi vidiki njegovega življenja tam izginejo. Zanj so gore ultimativen pobeg.«
»Obsedeni alpinist je pokvarjen, nemoralen nesrečnik, ki sebi in vsem, ki ga obdajajajo, prinaša osamljenost in obup. Toda pri plezanju se z goro izjemno povežemo, kar v nas vzbuja občutek ljubezni.« Voytek Kurtyka
Ključni mejniki v Voytekovem življenju so bili prečenje Broad Peaka, bliskovito hitra vzpona na Čo Oju in Šiša Pangmo v nočnem, golem slogu in seveda – Gašerbrum IV. Gora, ki bo vedno povezana z njim. Leta 1985 sta z Robertom Schauerjem preplezala 2500 metrov visoko, tako imenovano Sijočo steno, a se morala zaradi izčrpanosti odpovedati vrhu. Po enajstdnevni kalvariji, sedmih bivakih na višini 7000 metrov ali višje, treh dneh brez hrane in dveh dneh brez vode, sta želela le še – živeti. Voytek je kasneje svoj največji uspeh označil kot grenko razočaranje, a je ves alpinistični svet njuno avanturo označil kot »vzpon stoletja«. Zahodne stene še danes ni preplezal nihče drug.
»Duhovne izkušnje, ki jih je doživel v tistih visokih gorah, so bile močnejše od česar koli drugega, kar je v življenju izkusil. Strah in tesnoba, izjemna psihofizična izčrpanost, obup, lakota in žeja. Čeprav so ta čustva v glavnem negativna, je vsako od njih odprlo možnosti za nasprotno reakcijo. Radost. Samozavest. Spokojnost in mir. Vse to je bilo rezervirano le za redke izbrance, ki so si drznili poseči visoko,« v knjigi pisateljica opisuje Voytekova doživljanja na gori.
Poljski alpinist je bil prepričan, da mu alpinizem omogoča drugačno stanje zavesti, v katerem svet dobi nove barve in poteze.
Tudi v eseju Umetnost trpljenja Kurtyka piše, da je prvi pogoj za himalajsko plezanje sposobnost sprejemanja in prenašanja bolečine. Triumf uma nad materijo. Prignal ga je do skrajnosti.