Tiskane izdaje
Literarna veda je smiselna, če pomaga literaturi živeti in ne umirati. To še posebej velja pri književnem pouku. Njegov namen je odkrivati, oživljati in intenzivirati pomene, ki jih nosi v sebi književnost.
Ne samo zgodovinskih pomenov, še posebej tiste, ki se vzpenjajo čez, v naš čas in nas same. Povezuje torej tisto, čemur pravimo zgodovina, in tisto, čemur rečemo hermenevtika in poganja iz našega dojemanja stvari.
Vsak od obeh pristopov lahko sam po sebi, če je zaprt, književnost tudi poškoduje in našo obravnavo spremeni v jezik zehanja. Izbiro leposlovnih del v učnih načrtih, pa naj je to domača ali tuja literatura, predvsem novejša, je treba bolj spreminjati kot množiti. Pomemben je stik odbranih del z aktualno življenjsko, družbeno in moralno problematiko.
Za domačo, slovensko književnost, v načelu naj ne bi veljala posebna merila vrednotenja. Razen pozornejšega poznavanja njenega historičnega konteksta, v katerega je vpeta in od koder prihajajo vanjo posebni pomeni, že od nekdaj pa tudi danes.
Temeljna zgodovinska črta našega presojanja naj bi potekala tako, da bi postale opazne vse tri glavne razvojne stopnje v nastajanju avtonomne literature, se pravi literature kot razvite umetnosti. Najprej je bila to emancipacija slovenskega knjižnega jezika v obdobju reformacije. Druga in zelo pomembna je bila emancipacija subjekta v 18. in 19. stoletju, saj brez subjekta ni novodobne in moderne literature.
Naposled je še postopna emancipacija njene estetske funkcije. Seveda se vsi trije procesi skozi zgodovino notranje prepletajo in zraščajo. Brez te globinske razvojne orientacije bi ostali prezrti mnogi pomeni in posebnosti slovenske literature od njenih začetkov do sodobnosti.
Razumljivo je, da se tu dogaja premik književnega pouka v zahtevnejšo intelektualizacijo, prav tako kot se verjetno dogaja pri sodobnem pouku naravoslovnih in drugih ved. V temelje naše kulturne zavesti naj bi bilo zasajeno vedenje o tem, da so Slovenci imeli razvito literaturo – tako poezijo kot prozo in dramatiko – že dolgo pred svojo državo in brez nje.
Kognitivna
Stopa čez okvire našega osebnega sveta s svojo posebno zmožnostjo v iskanju ali ustvarjanju globinskega smisla življenja in biti. Tistega, kar filozof Peter Sloterdijk šteje za »vertikalno napetost«, ki hoče prebiti človekovo ujetost v horizontalno resničnost biti. To opravlja literatura tudi danes kljub svoji močni pogreznjenosti v »postideološko puščavo«, če uporabimo Žižkovo sintagmo.
Drugo temeljno moč književne umetnosti bi lahko iskali in našli v njeni empatiji. Se pravi, v nečem, kar pomeni globlje čutenje in razumevanje drugega človeka, notranje sobivanje z njim, zmožnost zaživeti vanj in tudi zanj. Navsezadnje tudi vsi humanistično usmerjeni družbeni projekti, vizije in sistemi v načelu izhajajo iz človekovega razmerja do drugega.
In tretja poglavitna moč literature – lahko bi jo šteli tudi za prvo – je v njenem jeziku. V jeziku, ki s svojo posebno in pomensko stopnjevano izrazno močjo povzdigne pripoved ali izpoved v estetsko sugestijo. Ta spreminja, širi in bogati naše dojemanje sveta. Tovrstna opažanja so pri književnem pouku zahtevnejša, vendar nujna za prestopanje naivnega branja literature.
Vnovična moralizacija človeškega prostora
Marsikaj kaže na to, da bi med omenjenimi območji posvetili posebno pozornost prav vprašanju medčloveške empatije in njene zapletene pojavnosti v literaturi že od nekdaj. Živimo v času tržnega totalitarizma in tudi že ponotranjenega, psihološkega kapitalizma.
V mentalno iztirjenem svetu, ko se moralna vrednostna orientacija izgublja. Zygmunt Bauman je v monografiji Postmoderna etika (Postmodern Ethics, 1993, prevod Urban Tarman, 2016) zelo razločno opozoril na »problem zavračanja in onemogočanja empatije« v današnjih profitnih družbenih pravilih in opozoril na otopevanje »etike intimnosti« sploh.
Bauman odločno pokaže nasprotno pot. To pot odkriva prav v oživljanju osebne medčloveške empatije. Pri tem ne gradi na nobenem že izdelanem moralnem kodeksu ali sistemu, temveč se vrača k avtonomnemu etosu v človeku samem. K etosu, ki ni kodiran, ampak deluje iz človeka samega, je njegov osebni »moralni gon« ali »vzgib«, globoka antropološka substanca in ta gradi medsebojno človeško empatijo.
V zaledju je seveda mišljenjska črta I. Kant – E. Lévinas. Svoje razmišljanje o neorientiranem »postmodernem habitatu« sklene: »Če je kaj pomembno, je to odrešitev moralne zmožnosti in s tem vnovična moralizacija človeškega prostora.«
V književnosti sami bi lahko našli velik zemljevid tega dogajanja. Zelo opazen je v zadnjem času eden velikih romanov sodobne ameriške književnosti, roman Philipa Rotha Očetovina (Patrimony, 1991, prevod Miriam Drev, 2016).
Gre za kruto resnično pripoved o umiranju šestinosemdesetletnega starca z možganskim tumorjem – ob navzočnosti, pomoči in občutju njegovega sina, ki je pisatelj Philip Roth sam in v prvi osebi. V prejšnjih romanih je bil Roth mnogo bolj razpet v raznovrstno družbeno in psihološko problematiko. Dalo bi se razmišljati, zakaj ta nenadna zgostitev v vertikalo človekove osebne empatije, v globino intimne etike. Čeprav še opazno vezane na ateistično preformuliranje stare judovske verske etike.
In nazadnje! Če bi moral v današnji slovenski literaturi izbrati delo z izjemno koncentracijo empatije, intimne in hkrati močno razprte v svet, bi izbral pesniško knjigo Aleša Štegra Na kraju zapisano 5 (2016). Seveda je treba dodati, da bi poleg empatije v naših razmišljanjih o književnosti morali upoštevati še vrsto drugih aktualnih vprašanj vsebinsko brezmejne književne kulture.
Bralna kultura
In nazadnje še beseda o tem, kar morda postaja celo prvi problem književnega pouka. To je vprašanje, kako je danes z bralno kulturo sploh, kakšna je njena zmogljivost. Ne gre samo za to, da okoli štirideset odstotkov Slovencev na leto ne prebere niti ene leposlovne knjige. Gre predvsem za to, da zmožnost leposlovnega branja izrazito upada. Bralna recepcija se vse bolj oblikuje po merilih mobitelne in internetne komunikacije. Dolgih stavkov in zahtevnejših stavčnih povedi mnogi mladi ne razumejo več.
Branje besedila postaja nekakšno preletavanje vsebine, ne več zbrano, globinsko branje. Nicholas Carr v obsežni monografiji Plitvine (The Shallows, 2010, prevod Tanja Ahlin, 2011), ki ima podnaslov Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja, na primer ugotavlja, da je v ZDA med letoma 1992 in 2005 »sposobnost branja leposlovja utrpela največji padec, saj se je znižala za dvajset odstotkov«. Mirno zapiše: »Bitka s spletom je zamujena.«
Stvari so formulirane ekstremno, vendar z jedrom neke bistvene resnice, ki jo moramo vedeti. Pojavljajo se tudi tečaji hitrega branja in beremo o nagrajencih, ki zmorejo prebrati menda več tisoč besed ali celo stavkov v minuti. Treba se bo torej zamisliti in odločati o vsem tistem, kar je filozof Simon Critchley postavil v ospredje: »iznajdljivost branja«! Pisateljica Brina Svit pa je povedala zelo naravnost: »Povej mi, kako bereš, in povem ti, kdo si.«
