Tiskane izdaje
»Zakaj?« S tem vprašanjem se pogosto ukvarja romar, ki se poda po najslavnejši romarski poti na svetu, Jakobovi poti. Splošno sprejeto mnenje je namreč, da se ljudje podajo na pešpot do Kompostele zaradi osebnih težav.
Toda pri Jean-Christophu Rufinu (rojen leta 1952), francoskem zdravniku in diplomatu (predsednik Akcije proti lakoti in ustanovitelj Zdravnikov brez meja) ter pisatelju, tega ni opaziti. Na osemsto kilometrov dolgo pot se je odpravil iz športnih in podobnih banalnih razlogov – toda Pot (iz spoštovanja jo piše z veliko) ga je presenetila in pokazala veliko duhovno moč. Svojo preizkušnjo je opisal v knjigi Večna Jakobova pot: nisem se ji mogel upreti, ki je v prevodu Marjete Novak Kajzer pred kratkim izšla pri založbi Modrijan.
Rufin začne z ugotovitvijo, da je Pot pravzaprav organizacija: ko si vpisan na seznam, si član združenja, deležen romarskega potnega lista – credenciala, dobivaš bilten, vodnike, hodiš na izlete in srečanja, nazdravljaš z Romarjevim vinom ... Skratka, jakobovec se, še preden se poda na meditativno premikanje skozi visoke trave in duhovno preobrazbo, sooči z mrežo, in z njo se sooča tudi po koncu Poti.
Pri oblikovanju pohodnika
Zato je treba prehoditi vseh osemsto kilometrov daljših tur od Pirenejev do Kompostele. Pravi entuziasti se podajo celo iz Kölna ali Ženeve, legende bajajo, da so nekateri pripešačili celo iz Skandinavije, Rusije in Svete dežele. Jean-Christophe Rufin si je izbral severno pot, ki je zahtevnejša od francoske smeri in slabše označena.
Najprej telo
Pot hitro pokaže svojo moč. Rufin poroča, da je »v enem dnevu izgubil vse, zemljepisno orientacijo in neumno dostojanstvo, ki naj bi si ga pridobil s svojim družbenim položajem in z nazivi«.
Sicer pa je na začetku v ospredju telo, muke pešačenja in zadovoljevanje mnogih telesnih potreb. Še posebej ožuljene noge in nespečnost, ki muči Rufina, ker ne more zaspati v šotoru. Hitro dobi kompostelsko klošarsko podobo: kratka brada, oblačila, umazana z blatom in hrano, huda utrujenost, velik nahrbtnik.
Narava, po kateri hodi, je včasih čarobno lepa, hodi pa tudi po zelo monotoni, dolgočasni pokrajini, sivih predmestjih in turističnih mestih, ki jih komaj opazi.
Opaža skomercializiranost Poti, pravi, da je postala je še eden od izdelkov, ki se ponujajo potrošniku na velikem postmodernem bazarju. Menihi v samostanih ob poti ponujajo usluge, prilagojene željam turistov, kot so samostanski izdelki (razglednice, siri, marmelade), oddajajo pa tudi razkošne samostanske sobe za tiste, ki si zaželijo jogijskih »duhovnih vaj« v samostanskem spokoju. Čeprav hodi po zelo osamljeni poti, Rufin presenečen ugotavlja, da je Pot tudi kraj srečevanj in osvajanj.
Romanje in krščanstvo
Čeprav Rufin Poti ne jemlje v verskem smislu, vseeno ne more mimo dejstva, da mu ta ponuja vpogled v stanje sodobnega krščanstva. Medtem ko se počasi premika naprej, lahko opazuje razkorak med skromnimi vaškimi cerkvicami in razkošnimi mestnimi katedralami, med nedeljskimi mašami, na katerih se zbere veliko ljudi, in večernimi mašami, na katere hodijo le še starejši ljudje, med menihi, ki se zazirajo v križanega Kristusa s pogledom, polnim bolečine, in modernimi pridigarji, ki vodijo mašo tako, kot bi vodili pogovorno oddajo.
Toda versko obdobje Poti se v nekem trenutku konča, večerne maše ga ne mikajo več, tudi ermitas, v katerih gori svečka ali je položen šopek, ne. Bolj pomembno je, da se mu počasi razkriva duhovna razsežnost Jakobove poti.
Mistično obdobje
Počasi, po veliko prehojenih kilometrih in popolni samoti, nekje v Asturiji občuti zlitost s pokrajino, izginjajo zunanje oporne točke, zaznava brezmejnost vsega, kar ga obdaja. Širi se občutek praznine, njegova poželenja se krčijo, njegova znanja izginjajo v globine, njegov duh ne ustvarja več podob in misli, še manj načrtov.
»Postal sem novo bitje, razbremenjeno spomina, poželenj in stremljenj,« pravi. In v takem stanju spozna resnico o Poti: pojem Poti lahko zaobjame, kar želiš. »Jakobova pot je budistično romanje. Osvobodi te nemira, ki ga povzročajo misli in poželenje, duha razbremeni vsake nadutosti in telo vsega trpljenja, odstrani tog ovoj, ki obdaja stvari in jih ločuje od naše zavesti.«
Budistična stopnja romanja pomeni ponižnost, otopelost, odrešenost samega sebe, popotnik doseže Enost, Bistvo in Izvor. »Na vrhuncu svojega mističnega doživljanja Poti sem imel občutek, da resničnost izginja in da mi tako omogoča, da ugledam, kaj je onstran nje.«
Pot ostane v tebi
Naš popotnik, preobražen v blaženo prikazen in odrešen stroge meje, ki ločuje resničnost od sanj, naposled dospe do Galicije. Kompostela je večino potovanja povsem abstraktna zadeva, v Galiciji, ko se začne Pot približevati koncu, pa postaja konkretna. Cilj je blizu, o njem se že splača razmišljati.
Rufinu se tu pridruži njegova etiopska žena Azeb. Pohodniško krdelo se zgosti, pridružijo se jim še tisti, ki hodijo po francoski poti. Medtem ko je bila Pot v asturijski pokrajini prežeta z abstraktno duhovnostjo, je, ko se približuješ Komposteli, vedno bolj zaznamovana s krščanskimi oziroma katoliškimi simboli in vrednotami.
Kompostela sama je seveda razočaranje. Rufin jo opiše kot sodobno metropolo z grdimi spomeniki, nakupovalnimi središči in hitrimi cestami. »Ko prideš tja, se ne vrneš v stare čase, ampak, nasprotno, grobo in dokončno končaš v sedanjosti.« In zaključek? Pot kmalu postane le še oddaljen spomin, a filozofski ekstrakt, ki se je izcimil iz nje, je ostal v njem in uporabil ga je pri pisanju knjige Veliko srce. Pot na neki poseben način tako še vedno deluje v njem.
Rufin je luciden opazovalec in spreten pisec z izdelanim slogom, kar je dokazal že v prejšnjih delih. V tej knjigi je še posebej prepričljiv, ko poskuša razdelati filozofski pomen Poti, pa tudi ko opisuje ljudi, ki jih srečuje, pokrajine, skozi katere se prebija, in svoje občutke ob obnavljanju srednjeveške pokore za grehe, kar Pot v svojem bistvu je, v sodobnem času.
