Tiskane izdaje
Vesna Milek je gotovo eno najbolj prepoznavnih novinarskih peres Dela, njena specialnost so intervjuji. Eden od njenih intervjujev se je sprevrgel v knjigo Cavazza, veliko uspešnico, ki je še več let po izidu na lestvicah najbolj prodajanih in izposojanih knjig.
Zdaj se predstavlja javnosti s knjigo Razpoložena za Pariz (Beletrina). V njej skozi izbor novinarskih tekstov spregovori o mestu, ki jo obseda že skoraj vse življenje.
Praviš, da je Pariz tvoja nesrečna ljubezen in da si te ljubezni ne znaš popolnoma pojasniti. Pa vendar – ali lahko vsaj poskusiš?
Težko. Zaradi nesrečne, hrepenenjske ljubezni so nastala najboljša dela v zgodovini umetnosti. Nihče pa je ni zares pojasnil, ker bi bilo sicer čarovnije konec. Če bi bila ljubezen do Pariza srečna, te knjige ne bi bilo. Ljubezni so običajno nesrečne tudi zato, ker si eden v paru želi lastiti drugega. Pariza si nikoli ne morem lastiti, nikoli ne bo čisto moj, čeprav se mi zdi, da ga včasih čutim bolj, poznam del njegove skrite zgodovine, njegovih fantazm, dram, njegovih perverzij in usodnih ljubezni.
Knjiga Razpoložena za Pariz je bila tako tudi poskus, kako ukrotiti to mesto, kako ujeti energije tistih, ki so ga pomagali ustvariti takšnega, kakršno je. Nisem ujela vseh in ne govorim dobro njegovega jezika. Tudi zato sem nesrečno zaljubljena.
Opiši nam, prosim, na kratko tisti usodni 25. maj 2002, ko se je ta ljubezen začela.
Začela se je že veliko prej, z Baudelairom in Rimbaudom, ki sta me zadela kot najstnico, pa potem z Laclosom in Nevarnimi razmerji, s Flaubertom in Vzgojo srca, Balzacovim Lucienom de Rubempréjem, tudi s Henryjem Millerjem in Anaïs Nin … Tega maja pred več kot desetimi leti se spomnim zato, ker sem v nekem trenutku dojela, da lahko v tem mestu na svoji koži izkusim teorijo kvantne fizike, da časa ni, da preteklost, prihodnost in sedanjost soobstajajo hkrati v tem trenutku.
V enem samem trenutku lahko, recimo, na Montmartru začutiš tako megalitske kulture kot energijo rimskih svetišč Dionizu, potem so to isto mesto naselili impresionisti, pa Lautrec in Van Gogh in Suzanne Valadon, dokler ni cerkev na vrhu postavila bele vesoljske ladje Sacre Coeur, magneta za turiste, od koder je odpeljal avto v komediji Woodyja Allena Polnoč v Parizu … Nekaj podobnega se zgodi, recimo, v Maraisu, na rue Vieille du Temple, kjer vstopim hkrati v čas templjarjev, preskočim v čas kraljice Margot, sto let kasneje v čas kurtizan in plemkinj, ki so vodile literarne salone, kjer so se zbirali intelektualci tistega časa in si prebirali pisma ter s kritično mislijo rušili dvor Ludvika XIV. v Versaillesu.
To je potem postala moja igra. Kjerkoli sem v tem mestu, na levem bregu v Café de Flore ali v kavarni na Place de la Concorde, kjer je nekoč stala giljotina, se poigravam z mislijo, da lahko začutim misli tistih, ki so se borili, dvomili in ustvarjali na istih točkah, kjer se sprehajam sama s pomočjo knjige in skačem s prizorišča na prizorišče, iz kavarne v kavarno, kot v Cortazarjevem Ristancu.
Kdo so bili tvoji vodniki pri spoznavanju Pariza?
Duhovi tistih, ki jih ni več, njihove knjige, romani, platna, glasba. Pa tudi nekateri moji pariški sogovorniki, Philippe Starck, Luc Besson, Ora Ito, Pascal Bruckner, Frédéric Beigbeder ... ter druščina mojih prijateljev in znancev, boemov in umetnikov, s katerimi smo neko pomlad dan za dnem sedeli v isti kavarni v Maraisu; oni so mi odprli del atmosfere sodobnega Pariza, ki pa je zdaj prav tako že preteklost.
Zdi se, da te bolj zanima duh mesta – njegovi umetniki, njegova zgodovina, njegovi značilni pojavi – kot pa mesto v njegovi zdajšnji realnosti. Je ta plat mesta preveč komplicirana in premalo navdihujoča, da bi o njej pisala?
To je retro knjiga. In ne bi rekla, da je pariška sedanjost bolj komplicirana kot preteklost. In ne bi niti rekla, da je v knjigi samo Pariz preteklosti. Res je, da sem tik pred izidom po nasvetih urednikov Aleša Štegra in Špele Pavlič odstranila kar nekaj zapisov o sodobnem Parizu, je pa zato v njej tekst o seksualnosti v literaturi Houellebecqa, Brucknerja, Beigbederja, ki, recimo, skozi odnos do telesnosti veliko pove o duhu časa pred začetkom recesije.
Sicer pa, sedanjost Pariza interpretirajo pametnejši in bolj izobraženi od mene, jaz sem se bolj usmerila v vonje, zvoke, barve, glasove atmosfere nekdanjih Parizov. To me vznemirja, medtem ko me sodobni Pariz zanima. Doživljam ga kot vsoto vsega, kar je pripeljalo do tega trenutka zdaj.
Na primer?
Na primer francoska revolucija, v kateri so po mojem skriti vsi vzorci za razumevanje političnih mehanizmov. Začne se z negativno propagando, najprej očrnimo Drugega, tako je bilo tudi v primeru templjarjev, katarov, protestantov, heretikov vseh vrst. Vedno je isto. A pri francoski revoluciji zelo jasno vidimo tudi to, kako mašina za ubijanje, ki jo sprožijo tisti na vrhu, prej ali slej pogoltne tudi njih same, v tem primeru dobesedno.
Pišeš tudi o kurtizanah, fatalkah, muzah, rdečelaskah, o različnih pojavnih oblikah žensk v povezavi s Parizom. Kaj je tisto, kar dela pariške ženske tako posebne in fascinantne?
Da so si takrat, ko ženskam to ni bilo dovoljeno, dovolile živeti svojo ustvarjalnost, prebijale meje, tabuje, utirale pot za ženske, ki so šle po isti poti za njimi. Da so s svojo umetnostjo prišle iz jarka, iz blata in navdihnile – ali Baudelairove Rože zla ali Manetova, Picassova, Modiglianijeva platna in vmes naredile nekaj korakov za emancipacijo žensk. Da so zaznale duha časa in ga pomagale spreminjati, kot Coco Chanel, ki je začutila, da bo ženska v naslednjih letih sedla za volan prvih avtomobilov in zaplesala charleston, in je zato odvrgla korzete in ji skrajšala krila.
Zgodba o muzah in ustvarjalkah, kot so Suzanne Valadon, Jane Avril, Dora Maar ali Camille Claudel, je tudi zgodba o odnosu do ženske ustvarjalnosti skozi zgodovino, zgodba o feminizmu, še preden smo mu nadeli tak naziv.
Kateri od umetnikov, o katerih govoriš v knjigi, je v svojih delih po tvojem najbolje ujel duh mesta?
Ne gre za tekmovanje. Naj gre za »prvo novinarko«, popisovalko življenja v času Ludvika XIV. Madame de Sevigne, ali kurtizano Ninon de Lenclos, epikurejko od glave do pete, ki je bila prva bralka Molièrovih iger in mecenka mladega Voltaira, pa do Stendhala, Guya de Maupassanta ali Hemingwaya, ki nam je ponudil svoj pogled na Pariz kot premični praznik, ki ga nosiš s sabo, kamorkoli greš. Pariz je ujet tako na Utrillovih slikah kot v podobah bordelov Toulousa Lautreca, tudi v mali črni oblekici Coco Chanel ali v pismih kurtizan ... vsi sestavljajo mozaik različnih časov.
Zakaj si se sploh odločila svoje novinarske tekste izdati v knjigi?
Ker sem romantik in ker se mi zdi, da si kljub razvrednotenju pisane besede, ki smo mu priča, nekateri še vedno vzamejo čas in uživajo v daljših besedilih. Ker si nekateri od tekstov zaslužijo še eno življenje. In ker me je oblikovalec Rok Marinšek, ki so ga nekatere zgodbe tako navdihnile, da jih je spremenil v vizualni jezik, vsaj dve leti spodbujal, naj napišem knjigo o Parizu.
Ne bi rekla, da je to knjiga starih novinarskih tekstov. Ko sem se pred dvema letoma začela ukvarjati s tem, sem nekatere stare tekste napisala na novo, jim dodala pariške impresije, raztresene po mojem računalniku, nekatere zametke zgodb, ki niso bile dokončane, tudi impresije sodobnega joie de vivre Pariza v kavarnah v Maraisu. Zato je struktura knjige malo nenavadna, lahko se sprehajaš skozi čase poljubno, kot bi se sprehajal po Parizu.
Tvoj pogled na Pariz je pogled od zunaj. Ali je kaj upanja, da bo postal tudi pogled od znotraj, da boš v Parizu kdaj še kaj več kot turistka?
Kaj več? (nasmešek) Kaj pa vem. Nisem Parižanka, nikoli ne bom, to je dejstvo. Si pa domišljam, da je ta knjiga daleč od pogleda od zunaj. In domišljam si tudi, da Pariza nisem opazovala kot turistka, morda bolj kot literarna turistka, ki je imela najboljše vodnike, umetnike. Ko si znotraj, najbrž stvari doživljaš drugače, si tam in nimaš časa, da bi si dovolil, da bi bil še kje drugje. Zame je Pariz pobeg, bolj ideja kot prostor, zato je bolje, da je tam in jaz tukaj. Ker samo tako lahko hrepenim, da bi šla spet tja.
