Tiskane izdaje
Družina je sporočila, da je v petek po bolezni umrl pesnik, dramatik in prevajalec Rade Krstić. Rodil se je 29. novembra 1960 v Varaždinu, osnovno šolo je končal v Mariboru, srednjo tehniško šolo za strojništvo pa v Ljubljani. Najprej se je vpisal na Filozofsko fakulteto na študij primerjalne književnosti, kasneje je dokončal študij dramaturgije na AGRFT, diplomiral je iz gledališke zgodovine. Bil je samostojni kulturni delavec, knjigovodja v plesni šoli Eureka ter vodja literarne delavnice pri društvu Paradoks.
Prva njegova pesniška zbirka je bila Vremenar (1986), sledile so Antigona (1988), Ohranjen v svetlobi (1989), Zlati rez (1990), Tiktakajoči metronom (1994), Spoznanje veščine (1996), Filozofija umrlih (1998), Šepeti nesmrtnosti (2007), Rojstvo večnosti (1999), Iskre časa (2011), zadnjo zbirko, Bojevnik, je izdal leta 2012 v zbirki Mladinske knjige Nova slovenska knjiga
Zbirka je bila pospremljena z mnenjem, da je Krstićeva poezija »polna besed, ki poučene bralce ponavadi vsaj spravljajo v zadrego: srce, duša, večnost, nič, hrepenenje, bolečina, bit, trpljenje, smrt ...«
Poleg poezije je pisal prozo in radijske igre., leta 1988 je izdal zbirko kratke proze Na srcu zemlje, med njegovimi radijskimi igrami, ki so doživele izvedbo v programu nacionalnega radija, so dela Seansa (1986), Zrno (1987), Odprta vrata (1988), Prepih (1989), Gong (1990) in druga.
O njegovi zadnji pesniški zbirki, Bojevniku, je založba zapisala: »Krstićeva poezija govori o eksistencialni pretresenosti, a njena izvirnost in uspelost je ravno v tem, kako to pušča za sabo. Čeprav govori s sentimentalnimi besedami, Krstić ni sentimentalen, ampak lakoničen pesnik.
Čeprav je njegova dikcija patetična in ekstatično vznesena, je to do takšne mere, da doseže učinek nekakšnega odbitega humorja. Izvaja preskoke; ko že mislimo, da se bomo zadušili pod težo naivnega konstatiranja subjektivnih resnic, se nenadoma zavemo, da stojimo pred človekom, ki tako glasno in včasih že kar vsiljivo netaktno govori le zato, ker ve, da je gol.«
