Tiskane izdaje
Tako se na začetku zbirke pripovedi Obtožba predstavi njen avtor, o katerem verjetno nikoli ne bomo izvedeli nič razen tega, da še vedno živi v Severni Koreji, o kateri tudi piše, da je star skoraj sedemdeset let in je član centralnega komiteja združenja pisateljev Čosun, kar je pravzaprav književni odsek partijskega propagandnega aparata.
Obtožba je prvo književno delo, ki je bilo napisano znotraj severnokorejskih meja in je prispelo v kapitalistično »cesarstvo temnega mraka« brez avtorja. Bandi v korejščini pomeni 'kresnica' in pisatelj je očitno izbral ta psevdonim kot metaforo svojega književnega ustvarjanja: s svojimi pripovedmi sveti iz mraka, ki je prepričan, da je najbolj bleščeča svetloba na svetu.
Svetilka nad obupom
Kresnica sveti na življenje v Severni Koreji v zadnjih letih njenega ustanovitelja Kim Il Sunga, ki je umrl leta 1994, njeno delovanje pa ni uporniško. Prej bi lahko rekli, da je to iskrica bistre zavesti, polne nedolžnega sočutja. Majhna žuželka je kakor neopazna svetilka nad obupom, v katerega se pogreza tamkajšnja družba oziroma v katerega se pogreza posameznik za posameznikom zaradi lakote, represije in izgube upanja.
Vsaka od sedmih pripovedi v knjigi je slika življenja v Severni Koreji, ki si jo redkokdaj lahko ogledamo. In prav to, da je Bandi zelo nadarjen pisatelj, pomaga bralcu z druge strani bodeče žice, da za trenutek vstopi v družino in celo v dušo povprečnega človeka, ki si tako kakor vsi drugi na tem svetu želi samo tega, da bi bili njegovi otroci zdravi, da bi hodili v šolo in bi bilo vsak dan na krožniku dovolj hrane. Ne veliko. Dovolj za normalno življenje.
Toda v Bandijevih zgodbah ni vedno vse tako. Pravzaprav največkrat ni tako. V nasprotju s številnimi slikovitimi pričevanji severnokorejskih beguncev, ki najpogosteje opisujejo trpljenje v gulagih ali tvegane poskuse bega iz Severne Koreje, se Obtožba nanaša na normalno življenje, v katerem drug drugemu nasprotujejo različni sloji realnosti, vendar vedno tako, da je nazadnje jasno, kaj je na severnokorejskem nebu. Na njem je namreč nedotakljiva Delavska stranka, vse, kar se dogaja pod tem obokom, pa je podobno mešanici distopije in srhljivke, ki je ljubljeni vodja ne more videti z olimpijskih višin ali pa je sploh noče opaziti skozi zavese na oknih svoje oklepne limuzine.
Ko človek sreča boga
Če lahko kaj očitamo pisatelju, je to neizenačena književna kakovost nekaterih njegovih pripovedi, vendar se za to odkupi z najprepričljivejšo med njimi – pripovedjo Pandemonij. Vsebuje vso zgodbo o tem, kako ostaja režim takšen, kakršen je, in zakaj. V pripovedi babica Oh pride po vnukinjo, da bi znova noseči hčeri olajšala vsakodnevne težave, toda med potovanjem z možem in deklico nazaj domov se vlaki ustavijo za 32 ur, ker pričakujejo, da se bo mimo pripeljal Kim Il Sung.
Gneča številnih potnikov, nepotrpežljivost lačnih ljudi in dolge ure čakanja se prepletajo blizu točke vrelišča, babica Oh pa poskusi po bližnjici za železniško postajo priti do hrane za vnukinjo in se nenadoma znajde pred kolono limuzin z »velikim vodjem, očetom vseh nas«, kakor mu morajo praviti.
Kim ukaže, naj se avtomobili ustavijo, nato izstopi in dvigne babico Oh, ki ponižno pade na kolena, kakor se zgodi vedno, kadar človek iz ljudstva zagleda boga, vpraša jo, kdo je in kam gre, ter ji pojasni, da je tudi on »samo sin tega ljudstva«, zato ji ne sme biti nerodno voziti se zraven njega ... Medtem se brez prestanka sprožajo fotoaparati in na televiziji se kmalu pojavi zgodba o tem, da je vodja Kim Il Sung v tesnih stikih z ljudstvom, da je plemenit in vedno pripravljen ponuditi roko preprostim ljudem.
Medtem se na železniški postaji potniki prerivajo in stepejo ter vnukinji zlomijo nogo. Zgodba je od začetka do konca polna občutka krivde, ker je najljubše bitje občutilo bolečino, medtem ko je babica sedela zraven velikega vodje skoraj kakor model za sliko o njegovi skrbi za ljudstvo, v kateri ni ne duha ne sluha o deklici, ki se je poškodovala, ker so morali vsi stati in čakati, da se je Kim Il Sung peljal mimo, ne da bi ga ogrozile množice.
Kdo koga izdaja
Pripovedi se dogajajo v času od konca leta 1989 do decembra 1995 in v vsaki od njih je nenehno čutiti strah posameznika pred tem, da bi naslednji dan lahko bil tisti, ki ga bodo usodno nečesa obtožili. To se lahko zgodi zaradi česarkoli, tudi zato, ker sinček uradnika propagandnega oddelka histerično joka, ker se je prestrašil portreta bradatega Marxa, izobešenega za partijski praznik. V nobeni pripovedi ni mogoče zagotovo vedeti, kaj je pravzaprav izdaja, kajti ko se žena Il Čola, čigar oče je bil osramočen kot »kontrarevolucionar«, ker med korejsko vojno ni sadil riža v rastlinjaku, strinja s spolnim odnosom s partijskim funkcionarjem samo zato, da bi politično neprimernemu možu vendarle omogočila napredovanje v službi, se je treba vprašati, kdo je tu koga izdal.
Kako je rokopis
Toda Kitajci so od nenevarne begunke zahtevali podkupnino, da bi jo izpustili, med pogajanji o tem, koliko jim mora plačati, pa se je vmešal Do Hi Jun, predstavnik državljanske koalicije za človekove pravice severnokorejskih beguncev. Bandijeva sorodnica je povedala Doju vse o rokopisu, ki je ostal na drugi strani reke Jalu, zato je Do organiziral beg književnega dela, ko je eden od njegovih bližnjih in zaupanja vrednih prijateljev obiskal družino v Severni Koreji, ki je po naključju živela prav v mestu, v katerem je živel tudi Bandi.
Rokopis so skrili med platnice Zbranih del Kim Il Sunga in tako je Obtožba prečkala mejo. V korejščini so jo objavili leta 2014, angleški prevod so dokončali marca letos. Medtem ko ga kritiki primerjajo s Solženicinom, kar očitno niti ni nameraval postati, Bandi verjetno še naprej piše v nekem mestu v državi, ki jo je samo hotel opisati takšno, kakršna je. Ni se mu zdelo najpomembnejše, da bodo njegove pripovedi postale književna mojstrovina. Hotel je samo poslati grenek, jezen, humoren in predvsem realističen pozdrav iz mraka, ki sam sebi pravi cesarstvo najbolj bleščeče svetlobe.
