Tiskane izdaje
Nekdaj zelo popularen češki humor je zaradi različnih okoliščin, predvsem pa polstoletnega političnega in kulturnega normativizma ter izolacije, skoraj utonil v pozabo.
V svetu so ga poleg literarnih klasikov, kot sta Jaroslav Hašek in Karel Čapek, ohranjali pri življenju predvsem disidenti v eksilu, vendar ni bil nikoli izkoreninjen, ne nazadnje sta v domovini vztrajali literarni ikoni, kot sta bila Bohumil Hrabal in Václav Havel.
Po češki žametni revoluciji in vzpostavitvi parlamentarne demokracije so se zadeve spet postavile na svoje mesto in vrsta književnikov mlajše in srednje generacije je nadaljevala v duhu predhodnikov.
Torej v duhu ironije, sarkazma ter suhega in črnega humorja, vendar le redko s ciničnim ali nihilističnim predznakom, češkemu temperamentu se veliko bolj prilega nekoliko bolj mehka, blaga in dobronamerna različica. Pravzaprav je v ospredju nekakšna trpna vdanost v usodo, kar pa ne pomeni, da se ni treba iz zadev, četudi so smrtno resne, norčevati, in to pogosto z najbolj absurdno konotacijo.
Čehov sta se vedno držala neortodoksno razmišljanje in ležerno obnašanje, ki je blizu dunajskemu (kar seveda ne pomeni avstrijskemu), nekako v slogu maksime: Nemci rečejo, da je položaj težek, vendar ni brezizhoden, medtem ko Dunajčani rečejo, da je položaj brezizhoden, vendar ni težek.
Ne nazadnje se tudi izraz boemski navezuje na Češko, čeprav zgolj posredno, saj je to francosko poimenovanje svobodnega življenjskega sloga Ciganov, o katerih so bili Francozi (zmotno) prepričani, da so prišli v Francijo iz Češke.
Roman monologov in dialogov
Knjiga Pravi dogodek (Litera, prevod Anja Sredić) se zdi dober primer tovrstne češke obešenjaške tradicije. Emil Hakl (s pravim imenom Jan Beneš, psevdonim si je izbral, ker je menda v njegovih mladih letih veljalo, da ga mora imeti vsak resen pesnik ali pisatelj) piše na izrazito sproščen, neobvezen način, struktura dela je svobodna, brez »zgodbe«, suspenza ali epiloga.
Pravzaprav je to roman monologov in dialogov, ki niso zgolj oris interakcij med protagonisti, temveč vedno znova vzpostavljajo in sesuvajo narativo, predvsem pa ustvarjajo atmosfero ležernosti in nesmisla iskanja visokih ciljev, ker jih vedno znova zasenčijo vsakodnevne banalnosti in absurdi. Kot poudarja Hakl ali Beneš, se v tem zgleduje po »pisateljih, ki so boljši od njega«, denimo Raymond Carver in še zlasti Cormac McCarthy, ki zna podati sijajne opise posameznikovih stanj zgolj z dialogi.
V delu je nekaj osrednjih premis, vendar so te – tako kot vse ostalo dogajanje – bolj mimogrede navržene, pravzaprav se osrednji junak ubada z njimi bolj zaradi zdolgočasenosti kot resnične angažiranosti. Sem sodijo navedbe o članih nemške teroristične skupine Raf (Frakcija rdeče armade), ki so ga po pisateljevih navedbah zanimali predvsem kot skupina, ki je vsaj opozorila nase in poskusila nekaj spremeniti.
Čeprav je takšno početje po njegovih ugotovitvah vedno dvomljivo – če se aktiviraš, bodo nujno žrtve tudi med nedolžnimi, če ne, zadeve ostanejo nespremenjene. No, sam se očitno odloča za aktivno pasivnost, torej pisanje, ki se ga po njegovih navedbah loteva predvsem zato, da pove, kaj misli, in ne, ker bi hotel igrati vlogo velikega pisatelja ali bil prepričan o kakšnem vzvišenem poslanstvu. »Pravzaprav mi je vseeno, kaj bom počel čez eno leto, zdaj pač pišem,« je dejal v enem izmed intervjujev.
Takšni so tudi njegovi liki: vsako poziranje jim je odveč, bolj ali manj posedajo, čvekajo, popivajo, kadijo, občasno seksajo, prebirajo novičarske portale, gledajo stare filme in igrajo računalniške igre ter imajo povsem nezanimive službe, skratka, živijo tjavendan. Občasno jih sicer kaj zmoti, denimo rubež hiše zaradi minimalnega dolga državi (vzporednice s Slovenijo so tukaj več kot očitne), in se zaradi tega celo odločijo, da bodo ubili tožilca. Toda tudi to je zgolj še ena komična peripetija, na koncu katere bralec ni povsem prepričan, ali se je uboj res zgodil.
Avtobiografske reference
Več kot očitno je v knjigi obilo avtobiografskih referenc, sicer pa Hakl neredko v svojih delih poimenuje osrednjega junaka s svojim pravim imenom Beneš. Seveda se za vso to zmedo, apatijo in brezciljnostjo razkrivajo različna ozadja sodobne družbe, predvsem samovoljna kafkovska birokracija in odtujeni centri moči, skladno s tem se zdijo površni in pišmeuhovski odnosi tudi v zasebnem in intimnem življenju.
Po Beneševem mnenju namreč tako imenovana žametna revolucija na Češkem sploh ni bila izvedena, politika in ekonomija sta še vedno v rokah nekdanjih oblastnikov (še ena vzporednica s Slovenijo in tudi nekaterimi drugimi državami v tranziciji), zato so ljudje apatični oziroma se odzivajo le še s porogom.
Pravi dogodek bi težko označili za presežno literaturo, četudi je knjiga prejela kar nekaj nagrad. Je pa dovolj kratkočasna in ponuja eno od boljših rešitev, kako preživeti nekakšen vmesni čas, ko smo navidezno razpeti med – za ene veličastno ali vsaj znosno in za druge totalitarno in zločinsko – preteklostjo in negotovo prihodnostjo. Po češko ležerno ni najslabša opcija, vsekakor boljša od histerije ali svetoboljnega obupa.
