Tiskane izdaje
Liberalizem, neofašizem, neoliberalizem Tomaža Mastnaka, ki je izšla pri založbi *cf., je knjiga, ki bi bila težko napisana in izdana v primernejšem trenutku. Študija okoliščin, ki povezujejo liberalizem, neoliberalizem in končno fašizem oziroma nacizem, je zasnovana na premišljenih argumentih in dokazih, ki vzdržijo kritično presojo. Našli bomo slepo pego, ki pa v ničemer ne zastre odličnosti te razumske preiskave.
Bralčevo pozornost avtor že v začetku pritegne z razločno in dokaj neizprosno trditvijo: »Trdim, da je neoliberalizem liberalizem.« Nesrečna okoliščina samega neoliberalizma seveda je, da je na zelo slabem glasu, toda ali bi liberalizem kot tak res zaslužil, da bi bil sam tudi na slabem glasu? Pojdimo po vrsti očitkov do neoliberalizma.
Mnogi ga v splošnem predstavljajo kot ekonomsko doktrino, celo kot ekonomsko znanost. Joseph Stiglitz, pravi avtor, je izjavil, da je bil »neoliberalistični tržni fundamentalizem vedno politična doktrina, ki je služila določenim interesom«. V sodobni zgodovini ga povezujejo z imenoma Ronalda Reagana in Margaret Thatcher.
Toda na drugi strani liberalizem skladno z Rudolfom Vierhausom velja za »eno najpomembnejših in najmočnejših političnih tradicij Evrope in sveta, ki ga je oblikovala Evropa«. Vrednote tega so bile: svobodomiselnost, zavračanje predsodkov in nasilja, toleranca, nepristranskost, kozmopolitizem, človekoljubje, širokosrčnost, plemenitost, naprednjaštvo, razgledanost, razumnost, svobodoljubnost itn.
Kje se je zalomilo?
Vzemimo za izhodišče torej te vrednote in se vprašajmo, kje se je zalomilo. Avtor ponudi odgovor v ugotovitvi, da je liberalizem spočetka zunaj sebe puščal pomembno področje človeške dejavnosti: ekonomijo. Ta se je v 19. stoletju začela profilirati kot posebna sfera družbenega življenja.
Potem se je zgodilo to, kar je avtor poimenoval liberalistična prisvojitev ekonomije. To z drugimi besedami pomeni, da je liberalizem koloniziral preteklost, in to tako, da je vulgariziral Adama Smitha, govor o svobodi pa preobrnil v svobodo trgovanja in svobodo trgovine, ki sta v spisih sicer omenjani že od 17. stoletja, vendar z liberalizmom v tistem času nista imeli nič skupnega.
Potem avtor pride do imena, ki v knjigi igra eno osrednjih vlog, do Ludwiga von Misesa, Rockefellerjevega nameščenca, ki je postavil novo definicijo liberalizma, ki pravzaprav pomeni že neoliberalizem: »Liberalizem je aplikativna nacionalna ekonomija.«
Pojmu neoliberalizma sledi pojem ekonomizma, torej ideologije, po kateri so ekonomski odnosi temelj vseh družbenih odnosov sploh. Von Misesu gredo negativne zasluge za odločilen teoretski preplet ekonomije in politike, »biti političen kot ekonomist pa je pomenilo biti liberalec«. Pomemben podatek je, da je von Mises slovel kot »zadrti antisocialist«, in iz tega lahko potegnemo tudi nekaj teoretskih zaznav.
Prva je v prepletu političnega in ekonomističnega, druga v totalnem nasprotstvu med socializmom in liberalizmom: »Nobene druge izbire ni kot ta,« je zapisal von Mises. »Ali kapitalizem ali socializem; vmes ni ničesar.« In tretja je, da gre za vzpostavitev ideologije, ki jo kot tako vidijo tudi teoretiki. Von Mises je zapisal, kako je ta ideologija razstrelila ovire individualni pobudi in utrla pot »laissez-faire« kapitalizmu, katerega dosežki da so brez primere v zgodovini.
Avtorjeva teza je, da se je liberalizem z artikulacijo neoliberalizma totaliziral. Celotno družbeno življenje je podredil naukom svoje ekonomske znanosti, ga totaliziral. Ta totalnost je ključna, kajti vodi v naslednje poglavje, v poglavje Nationalökonomie (nacionalne ekonomije), tako se imenuje tudi von Misesova najambicioznejša knjiga. V njej in ob njej se pojavljajo izrazi, kot so »totalna država«, »totalna vojna«, »totalna mobilizacija«. Avtor tu zapelje zgodbo k naslednjemu pomembnemu teoretiku, sociologu Carlu Schmittu, in k novemu poglavju razmerja med liberalizmom in fašizmom.
Povezava fašizma
Avtorjeva teza je tudi, da je bil komunizem, ko se je rojeval fašizem, v svoji boljševiški podobi več kot nasprotovanje liberalističnemu političnoekonomskemu sistemu, kapitalizmu. Bil je, pravi, alternativa in od oktobrske revolucije naprej realna alternativa. Fašistični državni udar v Italiji naj bi po von Misesu z olajšanjem sprejeli in pozdravili številni liberalci. Avtor knjige je njihove argumente prevedel takole: »Fašizem je rešil liberalizem.«
Zato je fašizem po von Misesu nastal kot odgovor na brutalno »marksistično socialno demokracijo«. Tu Mises postavi tezo, da je fašizem nastal kot odgovor na boljševistične zločine in njegovo nasilje le »reaktivno«, le posledično kot odziv nanje. V Evropi se je odprla realna možnost, da bi ta sprejela fašizem, in to se je povezovalo s tezo o ponovnem rojstvu Evrope. Boljševizem je naenkrat postal »smrtni sovražnik Evrope«.
Neoliberalci v ZDA
Avtorjeva teza je, da Američani od fašistov niso prevzeli le antikomunistične štafete, »prevzeli so tudi prenekaterega fašista«. Vodilni neoliberalci naj bi bili v ZDA gostoljubno sprejeti. Odprla se je hladna vojna, ki je bila globalna, njen ustanovni moment je bilo atomsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija.
Od tu naprej avtor našteva serijo državljanskih vojn, ki jih je sprožila Cia, od destabilizacije Bližnjega vzhoda do pretresov v Srednji in Južni Ameriki, tudi v Grčiji. Ključni moment je bila demontaža enakosti, kar je pravzaprav v nasprotju z ustanovnimi listinami OZN in temeljno deklaracijo človekovih pravic.
Avtorjeva poanta je, da je »politično razlaščanje in duhovno podrejanje ljudstva« tudi ključna politična značilnost današnjega časa. V tem smislu je bistvena vzporednica med časom po prvi svetovni vojni in obdobjem po hladni vojni. Tu ima avtor povsem prav. Gre pa še dlje: rezultat delovanja neoliberalističnega uma je razdejanje ljudstva: »undoing demos«.
Tudi nacizem je to počel, kajti šlo je za zasužnjenje človekovega duha. Slepa pega, ki jo vidimo pri avtorju, je to, da Stalinovega in komunističnega totalitarizma ni postavil v linijo enakorodnih modifikacij človeškega zla, temveč socialistično revolucijo dosledno drži v polju alternative proti zlu, ki ga simbolizirata neoliberalizem in fašizem.
Toda to je njegova pravica in ne spremeni pravilnosti rdeče niti knjige, da je liberalizem posvojil ekonomijo, kapital, ali narobe, da je s to posvojitvijo postal talec neoliberalizma kot svoje totalizacije. Zato imamo danes opraviti z ideologijo politične enotnosti (mostograditeljstvo in spravaštvo), s pluralističnim enostrankarskim sistemom, kompromisom med nacističnim enostrankarstvom in liberalističnim večstrankarstvom.
