Tiskane izdaje
Književnost je glasba, pisava Mathiasa Rambauda pa zveni kot blagozvočno dotikanje in stikanje različnih prostorov: mogočnega morja s kopnim, preteklosti s sedanjostjo, globokih refleksij z lahkotnimi opisi prigod, Francije s Slovenijo. Slišati je kot samotno, tudi žalostno pomenkovanje s seboj, a ne nesrečno, kajti glavni toni so vendarle ljubezenski.
Mathias Rambaud, kulturni ataše v Francoskem inštitutu v Sloveniji, piše že ves čas, odkar živi v Sloveniji, torej več kot deset let. Pokazal bi lahko še kaj iz predala, a knjiga Le Livre des séjours et des lieux (Knjiga bivanj in krajev), ki je pred kratkim izšla v Franciji, je njegov literarni prvenec.
V Montpellieru, kjer je študiral francosko književnost in filozofijo, zdaj pripravlja doktorat na temo krščanskih predstav v sodobnem francoskem romanu.
V svoji knjigi se precej razkrivate, vsaj vtis je tak.
Se vam zdi? Saj ne govorim tako veliko o sebi, vsaj ne toliko, kolikor bi lahko.
Ne mislim, da se razgaljate, toda skozi spomine, prigode, zanimive podrobnosti ... poveste veliko o sebi.
Bistvo književnosti je v njeni moči, da ujame trenutke in spomine, vse tisto, kar v vsakdanjem življenju hitro pozabimo ... – in jih postavi v pravo luč. Pri tem občutljivem postopku je ton zelo pomemben.
Vaša knjiga se mi zdi kot album. Seveda brez fotografij, vendar vas vrača v otroštvo in mladost, v njej nostalgično uhajate nazaj. Z lepimi občutki. Kako se je porodila ideja zanjo?
Če bi lahko, bi res dodal fotografije, kot, na primer, W. G. Sebald ali kakšen drug pisatelj. Po drugi strani lahko slike uničujejo krhko ravnovesje besedila. Ideja se mi je porodila konec leta 2013 med vožnjo nazaj v Slovenijo z juga Francije, iz mesta Narbonne, od koder sem in kamor se z družino vračam vsako poletje in za božič. V glavi sem jo začel pisati, medtem ko sem ob Azurni obali vozil proti Ljubljani. Rahel dež je padel na borovce, zima je bila mila. Pot je dolga, časa za razmišljanje veliko. Literarno pa je, kot opisujem, pisanje spodbudilo domotožje, ki sem ga občutil, ko sem se nekega dne kopal na obali v Devinu.
To je knjiga različnih bivanj in prav tako prostorov, fizičnih in drugih. Je knjiga mest, kot sta Montpellier in Narbonne, pa tudi knjiga vlaka kot metafore za potovanje in preobražanje, še knjiga premisleka o jeziku. Seveda pišete prav tako o ljudeh, o starših, na primer, in, jasno, o ženi Zali, ki je jedro in vzrok vašega tukajšnjega bivanja in pisanja.
V prvi različici sem predvsem govoril, kaj vse čutim do svoje regije, do Languedoca, v prvi verziji ni bilo Zale. Dodal sem jo, ko mi je urednik rekel, da se mu knjiga zdi dobra, vendar v njej nekaj manjka: odsotna je oseba, zaradi katere ste odšli iz Francije in zaradi katere govorite v tujem jeziku. Vaša žena. Takoj mi je postalo jasno, da mora nastopiti v njej, čeprav na začetku nisem hotel. A brez Zale in drugih oseb, ki jih omenjam, pisanje ne bi imelo smisla, bila bi čisto navadna knjiga.
Vaš rodni Languedoc je zgodovinsko zanimiva regija številnih ribnikov in ostrega vetra, seveda tudi morja, označujete se za človeka morja. Po eni strani čutite domotožje, po drugi se sprašujete, kdo bi bil bolj razočaran, če bi se zdaj z družino vrnili v rodne konce: vi ali vaša žena.
Kadar sem tu, bi rad bil tam. Ko sem v Franciji na počitnicah, nadvse uživam. V Slovenijo se vedno vračam z določenim nelagodjem, a mi postane hitro jasno, da je moje življenje za zdaj v Ljubljani; saj tukaj delam, pišem, ustvarjam.
V knjigo popeljete s citatom Joachima du Bellaya: Nesrečen se staram v tuji pokrajini. Tudi vsako poglavje, ki sledi, odprete z določenim citatom.
To je moj mali užitek, nekakšna magična gesta. Ko uporabim citat, imam občutek, da bo – zaradi svoje moči, moči avtorja, ki ga je izrekel – vplival na poglavje, ki sledi. Najprej sem postavil na začetek knjige citat iz Biblije, potem sem ga umaknil, saj se mi je zdelo preveč naduto. Veliko avtorjev, ki sploh niso verni, sega po svetopisemskih stavkih; verjamejo, morda nezavedno, da bi lahko vplivali na njihovo pisanje.
Pri vas je magije precej. Že to, da ste o največji zgodbi svojega življenja razmišljali pred davnimi leti in še preden bi kaj nakazovalo, da bi se vam lahko zgodila.
Morda se sliši nenavadno, a ko sem bil študent, sem – kot opisujem v knjigi – sanjal takšno življenje, kot ga zdaj živim. Da, to je magija.
Koliko si narekujemo življenja, tudi literarno narekujemo?
Ne, tega ne moremo početi. Ne morem reči, da sem na podlagi sanj, ki sem jih imel pred dvajsetimi leti, oblikoval svoje življenje. Naključij je čisto preveč.
Tudi zato, ker v resničnem življenju človek ni sam. V ljubezni, ki je ena od osrednjih tem knjige, sta vedno vsaj dva. Začelo se je kot ljubezen na (varno) daljavo, med tujcema, ki sta se videla samo enkrat, in skozi pisma, ki sta si jih redno pošiljala, oba v tujem jeziku.
Ta vaša 'vsaj dva' je drzna … Dopisovanje je nekaj najpomembnejšega za nekoga, ki je pisatelj ali bi to hotel postati oziroma se ima za literata. Zdi se mi, da je to, kar pišem, najboljši del mene. Zato pa sem se tako bal, kaj bo, ko se bova končno srečala: bo Zala razočarana, bova morda oba razočarana ..., kajti veliko sanjam in sanjarim. Moj najboljši jaz je v tej knjigi in v pismih, obstaja pa še navaden jaz, s katerim mora moja žena zdaj vsak dan živeti. Po vseh teh letih sva še vedno skupaj, kljub temu, da si ne piševa več. Škoda, mogoče. Razdalja je omogočila dopisovanje. Bližina seveda prinaša druge prednosti, druge užitke.
Kakor zapišete, zaljubiti se pomeni iztrgati se iz svojega okolja, zaljubiti se v tujko pomeni iztrgati se dvakrat. S pismi, ki sta si jih izmenjavala, ste se zaljubili v neznano okolje.
Skozi pisma sem si predstavljal nekdanjo Jugoslavijo, v kateri je Zala preživljala otroštvo in odraščala. Proust je pisal o tem, kako si, ko si želiš neko žensko, želiš pokrajino, ki jo ona prikriva ali je v njej zavita.
V knjigi je veliko samote, nostalgije, hrepenenja, tudi žalosti, bega.
Samota je ključna za vsakogar, ki piše. Kar zadeva nostalgijo, Roland Barthes je zapisal, da ne obstaja druga država kot otroštvo. In to je res. Prava nostalgija je nostalgija po otroštvu, vedno boš povezan z regijo, v kateri si odraščal. Ni pomembno, ali je bilo otroštvo lepo ali ne, vedno bo del tebe. Žalost je prav tako močan literarni občutek, precej močnejši od sreče. Ne poznam veliko literarnih del, v katerih bi bila sreča osrednja tema ...
Žalost je literarno zanimivejša, podobno kot beg. Bežimo iz prostorov, od samega sebe. Občutek, ki ti ga da beg, ko rečeš: Ne morem več. Grem, se mi je zdel in se mi še vedno včasih zdi vrhunec svobode ... Zdaj sem odgovoren mož in oče in poskušam najti svobodo v vezeh, ki jih sklepam, ali v vozlih, ki sem jih sam zavozlal, a ko sem bil mlajši, sem kdaj, v kakšni nepomembni in nezanimivi službi, ko je bilo zame vse absurdno in brez smisla, rekel: Pa kaj delam tu? Grem. Beg mora biti tudi fizičen.
Med drugim priznate, da ste Bretonovo Nadjo – ki ste jo prebrali pri petnajstih – izmaknili v manjši knjigarni, kamor ste redno zahajali.
Svojo resno literarno izkušnjo z nadrealizmom sem imel, kot sem bil star petnajst let. S prijatelji smo tedaj prebirali Bretona, Soupaulta ... Saj veste, kako so bili nadrealisti kritični do družbe. Govorili so: če vam je kakšna knjiga všeč, a nimate denarja, jo kar vzemite. Priznam, da sem to počel. Tudi naš Nobelov nagrajenec Patrick Modiano je v otroštvu kradel knjige.
On je vanje zapisoval tudi lažna posvetila.
In jim tako dajal novo vrednost.
Ko sva že pri nadrealistih ... Zdi se, da smo danes vse pomešali, tudi literaturo s politiko, ko nekateri skozi novi roman Michela Houellebecqa, ki ga morda sploh niso prebrali, strašijo s širjenjem islama v Franciji in kažejo s prstom na pisatelja. Bi si zdaj kakšen literat še upal reči kot nekdaj André Breton: Najpreprostejše surrealistično dejanje je v tem, da gremo z revolverji na cesto in da, kolikor moremo, streljamo na slepo v množico.
Verjetno bi se takoj pojavila peticija proti njemu, izgubil bi službo, založnik bi mu obrnil hrbet. Politične korektnosti je toliko, da bi človek namerno rekel kaj takšnega, iz čiste provokacije. Tudi zato, da bi ljudje začeli razmišljati, kako je politična korektnost škodljiva za literaturo. Brez svobode govora, premislekov in razpravljanja, brez postavljanja hipotez ni literature.
Literatura bi morala biti neskončno polje svobode. Pri vas je zanimiva nekoliko privzdignjena francoščina, raba slovničnih časov, na primer preteklika.
Priznam, da uporabljam precej preciozen jezik, morda je celo preveč izumetničen. A takšen sem. Stavkov, ki jih govorim v vsakdanjem življenju, ne morem zapisovati. To ne bi bil jaz. Christine Angot piše v pogovorni francoščini in močno učinkuje na bralce, jaz pa tega ne zmorem. Če zapišem kakšen navaden stavek, imam občutek, da je vse ušlo iz njega, vsa literatura. Tudi dialogov ni v moji knjigi, ti so zame del vsakdanjega življenja. Pri pisanju se vedno poskušam izražati literarno. Morda je to moja pomanjkljivost, kajti če si preveč preciozen, lahko izgubiš določeno svobodo ... Toda francoščina je bogat jezik, zakaj ne bi uporabili vsega, kar ponuja.
Nekoliko privzdignjen jezik refleksij lepo povežete z opisi prigod, ki si jih je mogoče zlahka predstavljati.
V prihodnje bi rad pisal zgodbe, več bi pripovedoval, tudi zato, da bi bil bolj svoboden. Lepo podana zgodba je kot nakit. Ni nujno, da je fikcija, le čisto pripovedovanje.
Je bilo težko najti založnika
Bo prevedena v slovenščino?
Upajmo, da se bo kdo odločil za prevod, da bo lahko tudi Zala prebrala knjigo v svojem jeziku.
Se kot Du Bellay starate nesrečni v tuji pokrajini?
Nisem še tako star, nisem nesrečen, sploh pa nisem Du Bellay. Joachim du Bellay [1522–1560] je ta znani citat napisal, ko je imel približno toliko let, kot jih imam zdaj jaz. Nel mezzo del cammin di nostra vita, kot je napisal Dante ... Odpotoval je v Italijo, kjer je živel štiri leta in je zelo pogrešal domovino, Pays de la Loire. Ko se je vrnil domov, je izdal zbirko pesmi Les Regrets [Obžalovanja]. Stavek je iz nje.
Je Slovenija navdihujoče okolje?
Če bi živel v Parizu, morda nikoli ne bi bilo te knjige. Pisal sem jo zvečer, ko ne grem nikamor in sem doma, ponoči ... Veliko časa imam za ustvarjanje. Kje drugje bi bila moja pozornost bolj razpršena. Slovenija je lepa dežela za ustvarjanje in osredotočanje. O tem nujnem zasebnem prostoru, ki ga potrebuješ za pisanje, je Virginia Woolf napisala esej A Room of One's Own [Lastna soba] in je Peter Handke govoril o 'hiši v hiši'. Mislim, da ta zasebni prostor, ki ga mogoče niti nimaš, ker živiš v majhnem stanovanju, lahko spremeniš v zasebni čas. Noč, ko vsi spijo in jaz pišem, je moja 'hiša v hiši'.
