Prejeli smo: Anja Golob o zavrnitvi Jenkove nagrade

Po mojem prepričanju stanovske nagrade za dosežke na področju kulture ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev. Ni denarja? Čast mi je dovolj. Gre za širši problem koncepta kulture kot nečesa, kar je prepuščeno benevolenci privatnih sponzorjev.

Seveda je umazan ves denar. Je pa treba nekje potegniti mejo. Moja se tiče mojega vrednostnega sistema in je moja stvar, govora je namreč o nagradi, podeljeni moji knjigi. To sem mislila z »razlogi po mojem mnenju osnovne higiene«.

Za epizodo predloga pošiljanja plakete po pošti stoji očitek o moji nespoštljivosti do nagrade. To ni res, iztrgano je iz konteksta in je ob nespoštljivosti do mene kot nagrajenke tudi popolnoma deplasirano. Izjavila sem, da sem nagrade vesela in da mi je v čast.

Po povratku v Ljubljano se nameravam z DSP kakopak dogovoriti o prevzemu plakete. Nagrajena je bila knjiga pesmi. O njej se sploh ne govori, poezija sama ne zanima nikogar. Zasenčil jo je »škandal«, kot kaže, pomembnejši od vsega.

Kot posameznico se me z lahkoto blati in se dela iz mene dežurnega krivca. Kaže, da se pričakuje, da mora umetnik ne glede na vir in kontekst denar vselej vzeti – če ga ne, je označen za etično spornega, za čistunsko lepo dušo. Ta logika je napačna, kratkovidna in po mojem pogubna.

Če pustimo svoje misli in sebe zreducirati predvsem na premislek o denarju, umetnost kot taka ne bo več obstajala. Nočem živeti v svetu, kjer celo umetniki sami pristajajo na to redukcijo in jo podžigajo.

Jenkove nagrade kot take nisem zavrnila, ker spoštujem njeno simbolno vrednost. Moj svet je svet, kjer je poezija edino, kar zares šteje. Edino, kar je dejansko vredno jemati zares, zares.

Anja Golob