Prejeli smo: Barbara Korun ob podelitvi Jenkove nagrade

Zainteresirani javnosti, v imenu katere sta na teh straneh pisala Valentina Plahuta Simčič in dan kasneje Igor Bratož (drugje pa še kdo), ponovno sporočam, da ne očitam bivšemu sponzorju Jenkove nagrade, da trguje s Putinom (temu se ne more izogniti niti gospa Merklova), niti ne mislim, da je denar, ki ga je namenil Jenkovemu nagrajencu oziroma nagrajenki, 'umazan' – to je banalna, predvsem pa napačna poenostavitev (in problemska pre­usmeritev) odprtega pisma predsedniku DSP (objavljenega v pismih bralcev), ki sem ga napisala­ pred enim letom in v katerem sem se spotaknila – sploh ne ob sponzorja!­ – temveč ob dikcijo, ali če hočete, ob diskurz takratnega vabila DSP na podelitev Jenkove nagrade.

Ta mi je bil z neskrupuloznim priklanjanjem poslovnemu 'mogotcu' oziroma neoliberalističnim 'vrednotam', ki se jih je v vabilu dalo razbrati iz njegove predstavitve, v opreki z Izjavo podpore protestnikom (in organiziranju ter objavi vstajniške Tribune), napisano skoraj istočasno, zato sem se oglasila z vprašanjem, kako naj si to razlagam. (Odgovora nisem prejela.)

Vsakršno povezovanje mojega mnenja in stališča z odločitvijo Anje Golob je po moji sodbi neumestno in škodljivo za vse – z Anjo Golob, s katero sem se pogovarjala le enkrat v življenju, te teme nisva nikoli načeli in nisem prepričana, da Anja to pismo sploh pozna. Ob tem naj poudarim, da mi Valentina Plahuta v telefonskem pogovoru, ki ga navaja, ni povedala, da gre za javno izjavo; če bi mi, bi zahtevala avtorizacijo in mi te izjave ne bi bilo treba pisati.

Žalosti me, da se javni prostor, ki bi moral biti namenjen vsebini, značilnostim in odlikam ali pa vsaj podrobni predstavitvi odlične po­ezije lanske in letošnje nagrajenke in nominirancev, zlorablja za ustvarjanje negativne klime do pisateljev oziroma natančneje – do pesnic.

Bolj konstruktivno bi bilo, da bi načeli temo nagrajevanja in honoriranja avtorjev vobče: posamične nagrade, naj bojo še tako visoke, ne morejo popraviti dejstva, da pisci (pa tudi nekateri drugi umetniki) ne dobimo dostojno plačanega vsakodnevnega dela – vemo, da letno od vsega javnega denarja, namenjenega knjigi, do avtorjev pride le pet odstotkov.

Naj povem drugače: v DSP bi se, po mojem mnenju, morali boriti za dostojno plačano delo svojih članov, ne pa za sponzoriranje nagrad. In še vprašanje pod črto: kako to, da se v letnem prilivu društva, ki znaša precej več kot pol milijona, ne najdejo trije, štirje tisočaki za tako pomembno nagrado? Kakšne so torej vrednote društva oziroma njegovega upravnega odbora? Pred vrati so volitve DSP. Se je zato moje ime izrabilo na tak način?

Barbara Korun