Tiskane izdaje
Novinarka Ženja Leiler se v zapisu Kdo se boji Franceta Balantiča? (Delo, 20. junija) sprašuje, kaj si o aktualnem zapletu ob poimenovanju kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču misli vodstvo pisateljskega društva, »ki se sicer rado oglaša ob raznoraznih priložnostih«. Najprej je treba reči: DSP se ne oglaša ob »raznoraznih priložnostih«, ampak le tedaj, ko meni, da gre za kar najbolj pomembne in usodne zadeve, ki se tičejo tako Slovencev kot naše države.
Ob tem naj opozorim, da izjave o TTIP-sporazumih, ki jo je UO sprejel v torek, 16. junija, in je bila poslana vsem medijem, (tudi) Delo ni objavilo. Nadalje: pisatelji se nismo odločili za izjavo, saj menimo, prvič, da gre za legitimno odločitev občinskih svetov, komendskega in kamniškega. Če se je župan ob odzivih nekaterih lokalnih »deležnikov« premislil, je to vprašanje njegove integritete in tistih, ki so ga izvolili.
In drugič, izjava Podaljševanje iluzije, ki jo je podpisala skupina intelektualcev z akademikom Jankom Kosom na čelu, ni izjava pomiritve, sprave, ni poziv, naj ideologije končno že nehajo izkoriščati, zlorabljati literaturo, ampak znova spodbuja delitev in govori o »folklornem ozračju«, ki že več kot sedemdeset let deli slovensko narodovo telo; nasprotniki poimenovanja knjižnice po našem vélikem pesniku Francetu Balantiču, ki je prav tako kot Kajuh padel v NOB, naj bi bili »rentniki zelo donosne iluzije«, kar lahko prevedemo v žargon pravšnjosti: da so še vedno na delu tiste temne, pravzaprav rdeče sile, ki so »nad omejenim javnim spominom gospodovale vse obdobje po drugi svetovni vojni«.
Skupina intelektualcev tako nehote (?) znova izrabi pesnika, ko obračunava z umišljenimi nasprotniki, tistimi, ki si želijo »podaljševati življenje neke politične mitologije, ki si prek po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika«. Ker si DSP ne želi podaljševati ne ene ne druge ideološke mitologije, ne varuhov »pridobitev revolucije« ne obujanja domobranstva kot dejanja domoljubja, ampak se zavzema za dostojanstvo literature in njenih ustvarjalcev, se ni odločilo za izjavo ob teh popolnoma nepotrebnih (lokalnih) »zapletih«.
In naj dodam: pred dvema letoma sem kot podpredsednik DSP spregovoril ob odkritju spominskega obeležja Francetu Balantiču v Rudniku pri Radomljah, kot bom čez nekaj dni kot predsednik na istem kraju spregovoril ob odkritju spominskega obeležja Karlu Destovniku - Kajuhu. Včasih so pomembnejša dejanja kot izjave.
Ivo Svetina, predsednik Društva
***
Čutim potrebo, da se javno oglasim v zvezi z občutljivo diskusijo o preimenovanju kamniške knjižnice. O umetniški vrednosti poezije Franceta Balantiča in Ivana Hribovška sem nadvse afirmativno pisal že pred davnimi leti. Kot je splošno znano, sem sin enega prvih slovenskih partizanov. Na očetovo junaštvo in dediščino sem ponosen. Moje stališče je zmeraj bilo in je tudi zdaj popolnoma jasno: podpiram preimenovanje kamniške knjižnice v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. To sem 16. junija 2015 sporočil tudi kolegicam in kolegom iz slovenskega Pena in Društva slovenskih pisateljev.
Čeprav ni v moji navadi, se zaradi pomembnosti zadeve podpisujem z vsemi relevantnimi nazivi.
prof. dr. Boris A. Novak, pesnik, podpredsednik mednarodnega Pena
