Tiskane izdaje
Boris A. Novak je v slovenskem literarnem življenju dejaven več kot štirideset let: najprej kot nadaljevalec večmedijske avantgardistične tradicije, ki jo je nadgradil z združevanjem poezije, gledališča in glasbe.
Eksperimenti v okviru skupine Nomenklatura (1972–1978) so ga pripeljali do temeljnega poetološkega načela, da »zven besede pomeni in pomen besede zveni«, ali drugače in podprto s teorijo o estetski funkciji jezika: »le pri pesniški rabi jezika se zavemo glasbene in likovne vrednosti besede«.
V tem smislu je Boris A. Novak ustvaril štirinajst pesniških knjig za odrasle (poleg poezije za otroke), v zadnjih treh letih pa izhaja tudi njegov veličastni verzni podvig, tri knjige epa Vrata nepovrata, v katerih združuje osebni in kolektivni (kulturni) spomin.
Pomembna šola pesniškega mojstrstva so tudi njegovi prevodi (Verlaine, Mallarmé, provansalska trubadurska lirika) in verzološke raziskave, ki so del profesorjevih zadolžitev na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
V peti pesniški zbirki Stihija (1991) je Novak začel raziskovati pomen forme, tj. načrtno slediti ritmičnim in glasovnim pravilom določenih tradicionalnih oblik (kitic, verzov, žanrov), ki s svojimi zgodovinskimi uresničitvami narekujejo ali vsaj usmerjajo tudi izbor drže, perspektive, emocije in primerne vsebine.
V strokovnih opombah na koncu pesniške zbirke je bralca opozarjal na formalna določila, ki jih je spoštoval kot pesnik. Tretji vidik srečevanja pesniške in strokovnoanalitične razsežnosti je izumljanje in razlaganje novih, zlasti sonetnih oblik. Združevanje literarnoteoretske vednosti in ustvarjalne igre z jezikom se je torej pojavilo na križišču modernistične, avantgardne poezije in postmoderne hibridizacije govoric, zvrsti, žanrov in besedil.
Pedagoški eros
Novakova posebnost je predajanje pedagoškemu erosu: naučiti mladega jezikovnega uporabnika spretnega in veščega ravnanja z besednim materialom, mu na razumljiv način razložiti zapletene pesniške postopke, spodbuditi zaupanje, da se tudi začetnik lahko preskusi v pletenju posrečeno zvenečih verzov in kitic, in prebuditi zanimanje za raznovrstne možnosti in spoštovanje kar se da različnih zgodovinskih dosežkov.
Navsezadnje je to tudi zagovor nujnosti poezije, pesnikov kot jezikovnih mojstrov, celo zagovor same besede, kar se zdi v svetu množičnega proizvajanja podob še bolj potrebno kot pred petindvajsetimi leti. Istega leta kot zbirko Stihija je namreč pripravil tudi prvo različico pesmarice pesniških oblik: Oblike sveta (založba Mladika) z domiselnimi ilustracijami Marjana Mančka.
Knjigo so z velikim veseljem sprejeli učitelji slovenščine na vseh stopnjah, saj je prinašala novo gradivo in natančne, lahko dojemljive razlage ključnih literarnoteoretskih pojmov, brez katerih ni mogoče govoriti o poeziji.
Med njimi so poimenovanja za redke oblike (lai, vilanela, limerick), arhaične (heksameter, elegični distih, madrigal), eksotične (rubaije, tanaka, pantum) in sodobne (song, pesem v prozi, protestna poezija, konkretna poezija), poleg tistih, ki so se uveljavile v zgodovini slovenske književnosti od začetkov posvetne književnosti (oda, himna, elegija, epigram, alpska poskočnica, akrostih, glosa, gazela, terza rima, stanca, rondel, triolet, sonet) ali so obstajale v ustnem slovstvu (rima, refren, balada, romanca, izštevanka, zmerljivka).
Posebnost Novakove pesmarice pesniških oblik je, da ne navaja najodličnejših zgledov verznih vzorcev in kitičnih oblik iz zgodovine slovenske ali svetovne književnosti, temveč na podlagi domala matematično določljivih pravil sam ustvarja oblike, ki jih opisuje, s čimer se parazitski odnos literarne teorije do literature spreminja v sprožanje nove ustvarjalnosti.
Univerzitetni profesor Matjaž Kmecl, pisec učbenika Mala literarna teorija, in tankočutni prevajalec Aleš Berger sta Oblike sveta navdušeno pozdravila ravno zaradi preseganja »sive« teorije v korist poezije, ki jo je z otroško igrivostjo ali odraslo zresnjenostjo v pesniške oblike vtisnil Boris A. Novak.
Knjiga je kmalu pošla in že šest let pozneje je izšla za 150 strani razširjena različica Oblike srca (založba Modrijan, 1997). Vanjo je avtor vključil vrsto novih vzorcev in oblik, ki jih je medtem razvijal kot pesnik, na primer v zbirki Mojster nespečnosti, v kateri je zaradi vojn po razpadu Jugoslavije v nekdanjo igrivost in neskaljeno lepoto zasekala nasilna smrt.
V Oblikah srca se pojavljajo nova razlikovanja (angleška balada, francoski velika in mala balada; nove različice soneta: italijanski, angleški, francoski; brisani, zamirajoči, repati, z odmevom), besedilne oblike (alba, svitanica, epistola, grafit, psalm, rap, seguidilla, threnos, zéjel) in nova pojasnila o verznih vzorcih (aleksandrinec, alkajski enajsterec, Alkmanov verz in kitica, arhilohej, epski deseterec, nibelunški verz in kitica, sapfični enajsterec in kitica, trohejski osmerec, romarski verz), pojasnila o razliki med ritmom in metrom in o semantičnih ter glasovnih figurah.
V uvodu zapiše prepričanje, da »sleherna oblika s svojimi pravili […] ustvarja svojevrstno in edinstveno glasbeno kompozicijo, ki vzbuja posebno čustveno razpoloženje in upesnjuje svet na sebi lasten način«. Njegov namen je v slovenščini preskusiti tudi tiste oblike, ki so bile pri nas doslej neznane in neuporabljene, s čimer pravzaprav v drugačnih okoliščinah nadaljuje s Prešernom spodbujeno tradicijo kultiviranja jezika skozi udomačevanje bogate zakladnice oblik svetovnega slovstva.
Pesnik in teoretik v eni osebi navaja tudi podobne primere iz ruske (Valerij Brjusov), francoske (Raymond Queneau) in ameriške književnosti (John Hollander), s tem da njemu ne gre le za travestije, parodije ali upesnjevanje formalnih zakonitosti v ustrezni formi (npr. gazela o pravilih gazele), temveč ima višje umetniške ambicije: doseči čustvena, estetska in etična sporočila, značilna za določeno obliko.
Zakladnica pesniških oblik
Tretja, dodatno razširjena različica Oblike duha je izšla konec leta 2016 pri Mladinski knjigi na 531 straneh, s ponatisnjenimi in novimi Mančkovimi ilustracijami. Že podnaslov »zakladnica pesniških oblik« ima v primerjavi s prejšnjo »pesmarico« žlahtnejše konotacije, predvsem pa se je izjemno povečal nabor: 127 glavnih gesel in 71 podgesel za oblike.
Med njimi je tretjina takih, ki jih je Novak v slovenščini prvič preskusil ali jih sam iznašel in poimenoval: brisana pesem, naraščajoča pesem, ruska babuška, solfeggio, zlogovnica ipd. Mnogo več kakor v prejšnjih različicah je eksperimentov, posnetih po postopkih, ki so jih aktualizirala ali iznašla avantgardistična gibanja (posebej je predstavljena francoska skupina OuLiPo): cilinder, črkovnica, likovna pesem, palindromne pesmi, permutacije črk, proga, razrezana pesem, S+7 ipd.
Tudi te so priložnost za razmah igrivosti in hkrati ustvarjalnega napora. V uvodu Oblik srca je avtor namreč priznal, da »obvladovanje pesniških oblik zahteva svoj čas in energijo«, saj »se morajo izkristalizirati do tiste zrelosti, ko je v teh oblikah možno naravno peti«.
Ni povsem jasno, kaj je naravno, vendar je iz vživetja v raznovrstne oblike videti, da se pesnikovi osebnosti in estetskemu profilu nekatere odlično prilegajo, druge pa malo manj, da mojstrsko oblikuje nežnost, čaščenje, melanholijo in nostalgijo, sugerira skrivnost, minljivost, večno kroženje in spominsko ponavzočanje, bolj tuje pa so mu oblike, v katerih se izraža strast, jedki in nizki ljudski humor, jeza, protest, konflikt (protestna pesem, blues, grafit, rap, zmerljivka) ali smeši in razdira norme (limerick, satira oziroma skeltonični verz, parodija), kajti vsebine v teh oblikah so skoraj preveč uglajene.
Morda so estetizirane uresničitve upravičene z zasnovo knjige kot priročnika za mlade preskuševalce oblik. Vrednost priročnika sicer povečuje to, da razlagi določene oblike sledijo kazalke k podobnim kiticam, verzom in oblikam − ob geslu blues npr. »glej tudi balada, elegija, epicedij, rap, žalostinka« − in da orientacijo po obsežnem gradivu olajšujejo kazala, abecedno urejena terminološka gesla na začetku, imensko kazalo avtorjev in del ter bibliografija v slovenščini dostopnih literarnovednih del na koncu.
Pomislek strokovnega bralca
Edini pomislek strokovnega bralca Novakovih pesniških zgledov bi lahko zbudila le zlogovna raba breznaglasnega (brezsamoglasniškega) predloga »v«, ki se po fonetičnih pravilih slovenskega jezika za izgovor zvočnikov samo pred samoglasniki uresničuje kot dvoustnični (u̯) ali kot u, ne pa kot nenaglašeni zlog pred besedami, ki se začnejo na soglasnik, kot npr. v trohejskih verzih Pik je znak brezdanje Vode / v tem svetu ni svobode (str. 207), in zagledala postavo, / jezdeca v črnem plašču (str. 353); v daktilskem verzu: Polno sem dihal v čisti praznini (str. 410), v jambskem verzu: sonet je svet v malem (str. 398); V ritmu tkanja sanjske pletenice (str. 405). Silabičnost predloga »v« je v slovenski verzni in prevajalski tradiciji redkost in učinkuje kot neobičajna pesniška svoboščina, ki priteguje nepotrebno pozornost, zato morda ni posrečen zgled za posnemanje.
