Prešteti evre. Odšteti telo.

Naslov je izposojen iz prvega verza v knjigi. Odkar je Jean Baudrillard razglasil supermarket za prispodobo postmodernega sveta, v katerem je ponudba zadušila povpraševanje, ne le na ravni predmetnosti in robe, to še ni najhuje, ampak tudi na ravni sporočil, znakov in kodov, je ta imaginativni in vendar tudi vsakdanji parcialni izkušnji dostopen supermarket postal relevanten pesniški teritorij. In pri nas se je po njem, to je že treba reči, prvi temeljito sprehodil David Bedrač.

Baudrillard pravi, da so artikli v supermarketu pravzaprav testi naše identitete, oni nas sprašujejo, mi odgovarjamo tako, da jih kupimo ali ne. In več ko kupujemo, bolj ko trošimo, manjše in manj naše je naše telo, ki postaja z nakupovanjem izročeno globalni igri kapitala. Tako nekako, v takšni konstelaciji, se znajde v trgovini z nakupovalnim vozičkom kot osnovnim pripomočkom in metodo trošenja lirski subjekt Bedračeve zbirke. V zaključku pesmi Nakupovalnim vozičkom beremo: Poln si, a žreš. Vsi žrejo. Vsi goltajo. / Te sladke prostore, to prehitevanje v času. / Vsem se kotalijo oči na dnu vozička kot kolesa. // Celo v sanjah se čuti, / kako nas vesolje prevaža / v velikem nakupovalnem vozičku. Bedračeva zbirka (ne prva, pred njo jih je objavil že pet) raste prav iz tega občutja globalne, kozmične razpoložljivosti za trgovino kot obliko usodne menjave svobode za onemogli užitek, iz nemočne ujetosti v logiko panštacune. Ne moralizira kaj dosti, oziroma takšne poskuse spretno prikrije, je pa na več mestih dovolj jasno razvidna določena »razredna« poanta. Na primer: Snažilka teče skozi ledvice vrat, pade, briše drgne. / Obkolijo jo psi, sestavljeni iz tisoč evrov.

Bolj kot Baudrillardova postmoderna (ne)perspektiva pesnika zanima konkreten izgled sveta, vidnega iz nakupovalnega vozička. Zato spregovorijo predmeti na policah, stranišča, parkirišča, nakupovalci, polito mleko, varnostniki ... Skozi njihovo pojavnost govori svet, sicer reistično natlačen in vizualno nabit, toda samoten. In tudi samota ima, tako kot globalna trgovina, vesoljne razsežnosti. Kajti o vesolju, ki nima drugega kot sebe, je rečeno tudi tole: Kako samotno mu mora biti – / in mi smo v njegovi samoti / in nekdo drug je v naši. Aleš Šteger govori v spremni besedi o »moderni samoti neprostorov«, pri čemer je tak supermarket kot tipična lokacija eksistencialne fluidnosti seveda tipičen aprostor.

Vendar pa Bedračeva poezija, ki se ji sicer začnejo izmikati tla pod nogami, če zapusti teritorij trgovine in se poda v okoliške občosti, ni drogerija depresivov. Čeprav je to poezija, v kateri je rečeno, da so smeti, ki si jih doslej odvrgel / – najmočnejša govorica tvojega telesa, je s pomočjo naravnega jezika, pogovorne dikcije in nekakšne vedre prostodušnosti dosegljiva in razumljiva vsakomur, ki se druži z nakupovalnimi vozički tudi brez Baudrillardovega uvida.