Knjiga, vredna milijone: Prva izdaja Alice v čudežni deželi

Redek primerek otroške klasike­ Alica v čudežni deželi­ iz prve izdaje bo avkcijska­ hiša Christie's sredi tega meseca­ ponudila na dražbi v New ­Yorku. Pričakujejo, da bo ­dosegel ceno med dvema in tremi milijoni dolarjev.

Gre za enega od vsega dvaindvajset danes znanih primerkov na svetu, čeprav je bilo v tej prvi izdaji natisnjenih dva tisoč izvodov, preden jih je avtor Lewis Carroll umaknil s trga in uničil. Od teh dvaindvajsetih primerkov jih je šestnajst v javnih knjižnicah, šest pa pri ­zasebnikih.

Junija 1865 je namreč Lewis Car­roll dal natisniti prvih tisoč ­izvodov Alice, ki naj bi se pojavili­ na trgu 4. julija. Založnik Macmillan & Co. je pred tem poslal avtorju petdeset izvodov, da bi jih razdelil družini in prijateljem.

Ko je knjigo dobil v roke ilustrator John Tenniel, je bil nezadovoljen s tiskom ilustracij, zato je Carroll odstopil od prodaje že natisnjenih knjig. Zahteval je tudi vrnitev izvodov, ki jih je že prej razdelil, so zapisali v britanskih medijih. Carroll je pozneje v dnevniku o tem napisal: »Končno sem se odločil za vnovično tiskanje, prvih dva tisoč izvodov pa bom prodal kot star papir.«

V uvodu ene izmed poznejših izdaj Alice v čudežni deželi je ameriški pisatelj Morton N. Cohen napisal, da bi bil Carroll verjetno zadovoljen že s prvo izdajo, pri boljšem tisku pa bi vztrajal šele v poznejših izdajah, vendar je hotel­ upoštevati pripombe svojega brezkompromisnega ilustratorja.­

Cohen je dodal, da je Carroll zaradi­ tega utrpel precejšnjo finančno izgubo, kar je potrdil tudi avtor, ko je napisal v dnevnik, da se ne nadeja nobenega zaslužka od druge izdaje, ker ne bo mogel pokriti niti stroškov ponovnega tiskanja, četudi bi bila vsa nova ­naklada ­prodana.

Ena najbolj priljubljenih knjig na svetu

Alica v čudežni deželi je postala ena od najbolj priljubljenih otroških knjig na svetu. Ljudje so se še v času Carrollovega življenja odpovedovali delom svojih knjižnic v zameno za prvo izdajo Alice.­ Strokovnjaki se danes čudijo, kako si je nekdo v tistih časih privoščil zavreči celotno naklado knjig, še posebej tistih, namenjenih otrokom.

Izvod, ki ga bodo ponudili v Christie's, je Carroll podaril prijatelju Georgeu Williamu Kitchinu za hčer Alexandro. Ona je leta 1925 to knjigo prodala na dražbi, nato pa je leta in leta šla iz rok v roke, nazadnje je bila v lasti poznavalca Carrollovega dela Jona Lindsetha.

Lani, ob 150. obletnici prve izdaje Alice v čudežni deželi, je po svetu izšlo kakih sto novih izdaj, vrstile so se razstave, gledališke in baletne predstave, posneli so filme ... Knjižnice po svetu so Alici posvetile svoje izložbe, britanska pošta pa je izdala vrsto znamk njej v čast.

Vse se je začelo nekega poletnega dne v Oxfordu, 4. julija 1862, na izletu po reki Temzi, na katerega se je odpravil Charles Lutwidge Dodgson, bolj znan kot Lewis Carroll, s prijateljem Henryjem Liddllom, dekanom kolidža, na katerem je delal kot profesor matematike, in njegovimi tremi hčerami, Lorino, Edith in Alice.

Znan po pripovedovalskem daru je družbi povedal zgodbo o deklici Alici, ki se je iz dolgočasja odločila za dogodivščino. Zgodba je bila posebej všeč desetletni Alice Liddell, ki jo je hotela tudi prebrati. Charles Dodgson jo je začel pisati že naslednji dan, čez dve leti in pol pa jo je končal.

Prvo verzijo zgodbe, ki jo je tudi sam ilustriral, je podaril Alice za božič 1864. Ta verzija je bila krajša in je imela naslov Aličine dogodiv­ščine v podzemlju. Alice in drugi otroci Dogsonovih prijateljev so vzljubili zgodbo, zato se je avtor odločil, da jo bo objavil. Ko je besedilo priredil in razširil, je začel iskati založnika. Našel ga je v Alexandru Macmillanu, s katerim sta se dogovorila: Dogson bo plačal tisk, knjigo pa objavil pod psevdonimom Lewis Carroll. Izšla je prva izdaja, katere primerek bodo zdaj prodali na dražbi.

Ponatis je bil takoj razprodan, zgodba o Alici je postala svetovna senzacija, enako priljubljena pri otrocih in odraslih. Do danes je niso prenehali objavljati, prevedena je v 176 jezikov, znanih je skoraj osem tisoč izdaj.

Za njeno veliko priljubljenost nima zaslug le avtor besedila, ampak tudi ilustrator John Tenniel, ki je bil takrat znan kot vodilni karikaturist politične revije Punch.­ Tiskanje ilustracij je zahtevalo pazljivo pripravo. Njegove risbe na papirju so morale biti vrezane v lesene plošče.

Za graverja sta izbrala brata Dalziel, ki sta bila med najboljšimi graverji v viktorijanski dobi. Izvorne plošče so shranjene v Britanski knjižnici. John Tenniel ni bil zadovoljen s kakovostjo tiska, druga izdaja pa je bila kakovostno natisnjena.

Ko je Tennielu opešal vid, je njegovo delo nadaljeval Harry G. Theaker. Ta je končal šestnajst barvnih plošč, ki jih je Tenniel pripravljal za izdajo iz leta 1911. Theaker ima zasluge za prepoznavne barve Aličine modre obleke ali njenih svetlih las. Od takrat do danes so številni ilustratorji upodobili ­priljubljeni lik.