Tiskane izdaje
Samo na prvi pogled se zdi, da za pesniškim festivalom, kakršen je Dnevi poezije in vina, ostane v glavi le kakšen neizbrisen verz velikega pesniškega branja ali nepozaben okus sauvignona kakšne bližnje kleti. Na prvi pogled tistih, ki se jih poezija še ni dotaknila, pa svojega vsakdanjega življenja in doživljanja še ne primerjajo s tisočnijami stihov, ki so zveneli letos, pa že vseh dvajset let prej tudi.
»Včasih je besedna zveza več kakor zveza dveh besed,« bi jim potrebo po pesniškem premišljanju življenja in bistva najbolj preprosto pojasnila beloruska pesnica Olga Hapejeva in jih napotila v arheološko izkopavanje misli in stavkov iz velikanske in vsem dostopne banke, ki verze podeljuje brez obresti in brez papirnatih obrazcev.
Ptuj (in vsi drugi na festivalu poezije sodelujoči kraji) je prestolnica poezije, rad poudarja Aleš Šteger, motor tega poetičnega festivalskega življenja. In resnično je mesto postalo prestolnica, v katero se stekajo najboljši verzi z vsega sveta. So že pritekli ali pa šele bodo. Doslej so se pretočili iz 63 držav v skupno pesniško posodo. V svojih pesniških kanglicah je najboljše sokove lastnih besed prineslo že skoraj petsto poetov. Vsi so jih zlili v doslej zagotovo največjo spletno pesmarico – stihoteko (stihoteka.com). Napisal sem to pesem, medtem ko jo berete (Jacques Roubaud, Francija). Če teh 493 avtorjev pomnožimo s številom njihovih objavljenih pesmi na tej spletni strani, potem gredo v tisoče in najbrž je številka deset tisoč pesmi na enem mestu že presežena, le čas si bo treba vzeti in jih prešteti. Pesmi so objavljene v izvirnikih in ob njih še večinoma angleški prevodi, kar spletno knjižnico podvojuje. Če za Dnevi poezije in vina ne bi ostalo prav nič drugega, edino ta stihoteka, je že to dovolj za čudenje in spoštovanje. Milijarde ljudi in koliko besed v koliko jezikih, ali za vse obstaja beseda (Laura Solomon, ZDA).
Pravkar je zavod za založniško dejavnost Beletrina iz Ljubljane sporočil, da je Evropska unija še za štiri leta podaljšala sofinanciranje še ene spletne banke ali veleblagovnice svetovne poezije – platforme Versopolis, za katero je zamisel in skoraj vse drugo izšlo iz Dnevov poezije in vina. In se takoj pokazalo, kakor že dolgo prisotna potreba, ki ji je bilo treba le podkuriti, da zaplameni. Versopolis je leta 2015 ustanovilo enajst evropskih literarnih, knjižnih in pesniških festivalov in začelo s 55 avtorji. Marca lani so ustanovili še Versopolis – European Review of Poetry, Books and Culture, danes v njej sodeluje že trikrat toliko poetov in še vsaj enkrat toliko drugih avtorjev z eseji, intervjuji, razpravami. Versopolis je po Štegrovih besedah in seveda po uradnih obiskih spletne platforme zelo brana revija. Obe brezplačni spletni ponudbi poezije sta slehernemu svetovljanu odvzeli izgovore, da do sodobnih avtorjev in sodobnih poetik ne more priti. Vselej so tu; noč in dan. Pretemno je, da bi bral, presvetlo, da ne bi (Pär Hansson, Švedska).
Ptujski zid poezije
Pomlad je pozna, zima je bila hladna, če ne verjamemo v poezijo, ne ostane nič (Peter Mickwitz, Finska). Da bi pa najboljše vendarle ostalo in ne bi bilo odvisno ne od hladu in ne od vročine, je festival poezije in vina v ptujski Jadranski ulici, na zahodnem pročelju Hiše kulture MuziKafe, pred vse mimobežne oči pritrdil v kovinske kroge vgravirane verze vseh gostujočih pesnic in pesnikov na dosedanjih ptujskih festivalih. Vsako leto jih dodajajo in na letošnjih krogih, ki so črne barve (vsako leto ima drugačno barvno osnovo), že piše: Domala je lepo in prav, da vse odsotno traja (Milan Vincetič, Slovenija); pa Nehala sem držati stene (Franca Mancinelli, Italija); ali pa Ne vračaj se, če še nisi odšel (Ottó Tolnai, Madžarska). Naj še tako pogosto, tisti, ki vsakodnevno hodimo po ptujskih ozkih ulicah, ali pa oni, ki vanje zavijejo le kdajpakdaj ali pa enkrat samkrat, prebiramo te verze in luščimo iz njih življenjske resnice, slejkoprej ugotovimo: Nikoli ne prispemo dlje kot do nas samih (Gloria Gervitz, Mehika).
Na drugi strani te iste ptujske hiše, v še ožji in prav nesramno zanemarjeni ulici, kjer je pročelje MuziKafeja vzorno pokrito s platnenimi luskami ali strešniki, medtem ko se nasprotna stran razsipava in propada, pa nas preseneti pomirjujoči bralec verzov, ki ga ni nikjer videti. Za platneno obleko hiše skriti zvočnik neprestano predvaja Tomaža Šalamuna, ki neustavljivo bere svojo poezijo. Da bo jasno, zakaj so ulico pred leti poimenovali po njem! Ko ni bilo papirja, je poezija bila, je ugotovil Amardžit Čandan iz Pandžaba. In stalno Šalamunovo prebiranje lastnih verzov, ki so ga preživeli z glasom, vsebinami in pomenom, bi Španka Valerie Mejer morda podčrtala: Potlej je prišla nedelja za zmeraj.
Na Ptuju s stolom dobiš tudi svoj verz. Foto: Franc Milošič
Krogi, krogi poezije
Na teraso MuziKafeja se je po Dnevih poezije in vina vrnilo vsakdanje pomirjanje telesa in duše stalnih in občasnih gostov. Še nekaj dni prej so na stolih med domačini posedali pesniki, svetovljani, glasbeniki, literati, organizatorji in velik šotor čez dve tretjini trga je povsem spremenil njegovo podobo. Na domiselno pisano pobarvanih kosih mestnega asfalta je stalo na stotine vinskih steklenic. Praznih, prav tako kot tista vijugasta vrsta tja gor po Jadranski ulici mimo zidu poezije. Po pravljično sedem zlepljenih med seboj. Na trgu pa nanje pritrjeni še krogi, dovolj veliki za sedenje, premajhni za dolgo posedanje. Posebni. Na slehernem spet verz. Enega od avtorjev, ki je že bil na Ptuju. A tu ne bo uradni gost festivala nikoli več, ker povabijo vsakega le enkrat, pa naj je njegovo delo še tako opazno, revolucionarno, poezija tako prodorna ali pomembna. Enkrat in pika. Vendar se marsikdo le vrne – med poslušalce. Na katerem od stolov pa zagotovo ostane njegov verz. Ko človek pride na veliko večerno branje, da bi slišal, kako zveni neka avtorica v španščini ali kako berejo v Pandžabu, poišče prosti stol – v resnici pa dobi svoj verz. Spet prispe do samega sebe. Sedel sem na Josipa Ostija: Kadarkoli se srečava, se dolgo gledava. ... Tako se konča vsako moje srečanje s kačo. In ženska pred menoj je dolgo dolgo zrla v stolček, preden je čezenj razlezla svoje obilno sedalo: Pogledam se v ogledalu. Zagledam deklico, grem v šolo in imam tisoč gub (Nora Iuga, Romunija). Že začnem razmišljati o naključjih, ko me s sosednjega sedala Italijan Maurizio Mattiuzza opozori: Življenje, kot vemo, tja v tri dni pomeša zgodbe. Kot bi mi nastavil ogledalo. In Alvin Pang iz Singapurja mi prepreči, da bi se sprenevedal – Pravilni odgovor ogledalu je zmeraj ja.
Še molim?
Še dolgo po festivalu bodo kje na Ptuju postregli kavo s papirnatim krogom med skodelico in krožnikom. Z natisnjenim verzom. Naključnim, za katerega se bo po krajšem premišljanju izkazalo, da je sam izbral pivca. Mene je nazadnje izbral vsestranski belgijski ustvarjalec Stefan Hertmans, ki je bil letos v središču festivalske pozornosti, ker je napisal prvo odprto pismo Evropi in ji povedal, kar ji je imel povedati. A ta stara gospa tako ali tako slabo sliši. Večjo skrb vzbuja, da ne slišimo Evropejci – že nekaj let na primer ignoriramo na vse nas naslovljeno »pismo« Stephana Hessla Uprite se!. Hertmans pa me s kavnega prtička sprašuje: Šteješ zloge, ko moliš k bogovom, ki jih več ni? Še molim? Pa saj so mnoge teh pesmi, ki jih momljam, drobim med prsti, ki se nam mnogim zataknejo nekam v spomin, kakor bi si zataknili skrivaj utrgano planinko za klobuk ali štiriperesno deteljico stisnili med liste drage nam knjižice, v resnici tudi molitve. Tel jij je lettergrepen als je bidt Tot goden die er niet meer zijn? me torej sprašuje Hertmans. Iz počitniške evropske prestolnice je prišel na Ptuj v evropsko prestolnico poezije in od tod poslal odprto pismo politični prestolnici. Kdo bi vedel, kakšno bo nadaljevanje tudi najbolj povprečnega sončnega vzhoda (Dénes Krusovszky, Poljska).
Za festivalom poezije torej ostane ogromno in s podiranjem odrov in odhodom pesnikov se marsikaj nikoli več ne vrne na staro. Daljšajo in starajo se le mnoge knjige in pesniške zbirke Beletrine, ki jih ta izda vsako leto posebej prav za ta festival lep kupček. Enojezičnih, dvojezičnih, trojezičnih pesmaric in v njih za slehernika prav njemu na kožo napisan verz ali kar cela pesem. Le poiskati ju je treba. Rešuješ me in izžigaš, vedno. In v prostore, ki si jih uničil, teče raj (Tomaž Šalamun).
