Tiskane izdaje
Ta teden nestrpno pričakujemo vesti o Nobelovih nagradah, med njimi tudi za književnost. Letos je Švedska akademija, ki izbira nagrajenca za književnost, prejela 210 nominacij, med njimi je 36 književnikov nominiranih prvič. Kakšna so merila za to najprestižnejšo nagrado in kakšno vlogo ima politično ozračje?
Nobelovo nagrado podeljujejo od leta 1901, vendar je Švedsko akademijo ustanovil že leta 1786 kralj Gustav III., da bi promovirala švedsko literaturo. Švedska akademija šteje 18 članov, več kot polovica je pisateljev, drugi so jezikoslovci, univerzitetni profesorji literature, zgodovinarji, eden je ugleden pravnik.
Njeno delovno telo je petčlanski Nobelov komite, izvoljen izmed članov za tri leta, medtem ko je članstvo v Akademiji dosmrtno. Nobelov komite skrbi za selekcijo kandidatov za nagrado, Švedska akademija pa za izbiro nagrajencev.
Pravila določajo, kdo lahko predlaga kandidate za nagrado: člani Švedske akademije in drugih podobnih akademij ter ustanov po svetu, univerzitetni profesorji literature in jezikoslovja, prejšnji Nobelovi nagrajenci za literaturo, predsedniki združenj avtorjev, ki so reprezentativna za literarno produkcijo v njihovih državah.
Nobelov komite septembra razpošlje vabila za nominacije približno 600 do 700 posameznikom in organizacijam, kvalificiranim za nominatorje. Do konca januarja sprejema predloge in nato seznam pošlje Akademiji. Komite potem vse te predloge preuči, izmed njih izbere 15 do 20 kandidatov za nagrado ter v poznejši fazi pet finalistov, ki jih pošlje v obravnavo Akademiji.
Člani Akademije med poletjem berejo in ocenjujejo dela petih finalistov in septembra debatirajo o njih. V prvih dneh oktobra izberejo nagrajenca, o njem pa mora soglašati več kot polovico članov. Člani Akademije so zavezani molku in o nominacijah je prepovedano govoriti 50 let.
Povprečna starost članov Akademije, v kateri je zgolj pet žensk, je precej visoka, najstarejši član ima 96 let. Med njimi velja za sivo eminenco 84-letni pisatelj in literarni zgodovinar Kjell Erik Espmark, ki je bil kar 17 let predsednik Nobelovega komiteja. On pravi, da je glavni problem v tem, da so med nominiranci najpogosteje starejši ljudje, zaradi česar je moral komite organizirati posebno »vohunsko mrežo«, da bi sploh prišli do mlajših, novih pisateljev.
»Eden od najpomembnejših pogojev za prejetje Nobelove nagrade je dobro razvita prevajalska mreža neke države, kar pomeni, da v njej prevajajo številne tuje avtorje,« pravi Espmark in dodaja, da so glede tega velike države, kot sta Velika Britanija in Francija, v relativnem slabšem položaju od manjših držav, kot je na primer Švedska. Na Švedskem je približno petdeset odstotkov vse literature prevedene.
Trendi
Po kakšnih merilih Akademija izbere nagrajenca? Nobelova želja je bila, da nagrado za literaturo dobi delo, ki je na »idealen način posebno«. Prva leta je Akademija to željo tolmačila na svoj način in nagrade ni podeljevala po kriteriju kakovosti literarnega dela, ampak na podlagi odnosa posameznega pisatelja do njegovega naroda, religije in družine.
To se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja spremenilo. Takrat so bili nagrajenci predvsem avtorji uspešnic, kot sta Sinclair Lewis in Pearl Buck. Po drugi svetovni vojni je Akademija favorizirala bolj napredne avtorje, kot so Hermann Hesse, Andre André, T. S. Eliot in William Faulkner.
V sedemdesetih letih pa so imeli prednost neznani pisci. V osemdesetih letih se je trend obrnil in so med nagrajenci spet prevladovali najbolj znani pisatelji, medtem ko so bili v devetdesetih letih v ospredju tako imenovani pričevalci časa. Tako so bili nagrajeni Imre Kertész, V. S. Naipaul, Günther Grass in Herta Müller.
Andrićeva konkurenca
Večkrat je govor, da so merila za Nobelovo nagrado za literaturo nekako odvisna tudi od političnega ozračja nekega časa. To nedvomno drži in v našem prostoru večkrat slišimo, da je bila nagrada Ivu Andriću, edinemu Nobelovemu nagrajencu z območja Jugoslavije, tudi politično motivirana. Andrić je bil nagrajen leta 1961 in ker je torej od tedaj minilo že več kot 50 let, je že dovoljeno pogledati v Nobelov arhiv.
Brskanje po arhivu je posebna strast švedskega novinarja Andreasa Ekströma, ki je ugotovil, da je tedaj Britanec Graham Green po glasovanju pristal na drugem mestu, danska pisateljica Karen Blixen, najbolj znana po romanu Moja Afrika, pa na tretjem.
Zanimivi so tudi zapiski in stališča tedanjih članov Akademije, med katerimi je bil najvplivnejši profesor Anders Österling. On je bil najbolj nastrojen proti takratnemu nominirancu J. R. R. Tolkienu, ki ga je predlagal pisateljski kolega C. S. Lewis, avtor Zgodb iz Narnije.
Österling je o Gospodarju prstanov napisal, da »nikakor ne gre za pripoved najvišje vrste«. Neprizanesljiv je bil tudi do britanskega romanopisca Lawrenca Durrella zaradi »njegove manične obsedenosti z erotičnimi stvarmi«, Italijan Alberto Moravia pa je bil označen za monotonega.
Ameriški pesnik Robert Frost in britanski romanopisec E. M. Forster pa sta bila diskvalificirana zaradi starosti. To določilo so pozneje spremenili in je nagrado pred nekaj leti dobila 87-letna Doris Lessing.
Tudi zdaj niso na voljo vsi dokumenti, ampak je javnosti dostopen le del informacij, tudi na spletni strani, na primer kdo je bil nominiran in kdo je koga nominiral ter kakšne so bile v prvih razpravah pripombe članov Akademije.
Po teh drobcih sodeč je težko trditi, da so pri Andriću pretehtali politični razlogi, nagrado pa je Akademija utemeljila z besedami, da njegova proza vsebuje »epski naboj, s katerim avtor spremlja človeške usode iz zgodovine svoje države«.
Ločeno so ga nominirali trije tujci in jugoslovansko združenje pisateljev. Tisto leto je bilo med nominiranci kar nekaj močnih avtorjev, med njimi John Steinbeck, ki je bil nominiran že osmo leto zapored, nagrado pa je prejel leto pozneje. Nominirani so bili tudi Huxley, Sartre, Böll, Neruda ...
Skrivnostnost
Kakšna merila so veljala pri letošnji izbiri, pred razglasitvijo ne bo znano. Ni jasno, zakaj ravno nagrado za literaturo ovijajo v največjo skrivnost. Medtem ko so datumi razglasitve Nobelovih nagrad za medicino, kemijo, fiziko, ekonomijo in mir vsakič vnaprej objavljeni na uradni spletni strani, pri literaturi piše, da bo datum objavljen naknadno, pa čeprav je v tednu razglasitve nagrad to vselej v četrtek.
Vtis je, da se zaradi skrivnostnosti člani Akademije čutijo pomembne. Vsekakor so pomembni, saj naj bi Nobelova nagrada pomenila, da bo pisatelj z njo postal nesmrten. Tudi slab milijon evrov, ki ga dobi nagrajenec, je vse prej kot zanemarljiv. A drži tudi, da so do zdaj nagradili kar nekaj v svetu neznanih avtorjev, katerih imena so šla takoj po razglasitvi v večno pozabo.
Znan ali neznan avtor
Kdo bi lahko presenetil letos? Norveški dramatik Jon Fosse, beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič, hrvaška pisateljica in esejistka Dubravka Ugrešić, finska pisateljica Sofi Oksanen, Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie?
Ali bo to nekdo od znanih avtorjev, katerih nominacije se pojavljajo iz leta v leto: češki pisatelj Milan Kundera, albanski Ismail Kadare, Alžirka Asja Djebar, Izraelca Amos Oz in David Grossman, Američana Richard Ford in Philip Roth? Morda bo to nekdo od avtorjev, ki vodijo na stavnicah? Tu sta zadnja leta na vrhu Japonec Haruki Murakami in Kenijec Ngugi wa Thiong'o.
Medtem ko je Kenijec v resnici močan kandidat, pa je Murakamijev visok položaj na stavnici morda bolj odraz velike branosti njegovih del. Na znani britanski stavnici Ladbrokes so poleg njiju pri vrhu še Djebarjeva, sirski pesnik Adonis, Francoz Patrick Modiano, Avstrijec slovenske matere Peter Handke, Madžar Peter Nadas, Američanka Joyce Carol Oates ...
