Prišel iz Blata in osvojil Ameriko

Louis Adamič: v Nuku želijo z razstavo ob 120. obletnici rojstva obuditi spomin na najuspešnejšega slovenskega izseljenskega pisatelja.

Objavljeno
23. marec 2018 09.45
Simona Bandur
Simona Bandur

»V Ameriko sem prišel sam in tukaj sem imel samo enega sorodnika. Toda že takoj iz početka sem se počutil doma.« Bilo je 28. decembra 1912, Louis­ Adamič je imel 14 let. Ni minilo dvajset let, ko je izdal prvo pomembno delo in si začel utirati pot kot zagrizen zagovornik sobivanja narodov. Danes mineva 120 let od rojstva tega najpomembnejšega slovenskega izseljenskega pisatelja in začetnika kulturnega pluralizma.

Omemba Louisa Adamiča marsikoga spravi v rahlo zadrego. Poznamo ga, a ne vemo prav veliko o njem, čeprav se njegov življenjepis, sestavljen iz množice knjig, člankov, pisem, fotografij in zaupnih dokumentov, bere kot napet roman z odprtim koncem. Umrl je 4. septembra 1951 v okoliščinah, ki so jih preiskovalci FBI po hitrem postopku razglasili za samomor, vsi, ki jim Adamičeva odkritosrčnost in stremljenje k resnici nista dala miru, pa so si oddahnili. Tako je za nekaj desetletij potonil v pozabo.

Na otoku Ellis

Obogateni s popkulturnimi podobami prihoda v deželo svobodnih si lahko slikovito predstavljamo dan, ko je na otok Ellis stopil 14-letni Lojze, deček, ki se je rodil v Blatu pri Grosupljem kot četrti od trinajstih otrok. »Pa vendarle je bil prvi, kajti njegove sorojence so pomorile otroške bolezni in tudi njega bi davica, če ne bi ravno takrat prišli do seruma, ki ga je pozdravil,« ve povedati Aljoša Pelhan, ki se je temeljito poglabil v življenje pisatelja. V Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) v Ljubljani so včeraj odprli razstavo Iz mnogih dežel, ki jo je pripravil Pelhan in naslovil po Adamičevi knjigi From Many Lands (prevod pri Založbi Sophia bo izšel konec leta). Odprta bo do konca maja.

Adamiča v Ameriko niso pognali ekonomski razlogi kakor milijone takratnih izseljencev (njegov oče je bil vendarle trgovec z lesom, družina je živela v nekdanji graščini Praproče), temveč bolj svojeglavost in vedoželjnost. Ko si je na poljanski gimnaziji pridelal kar nekaj negativnih ocen in ni končal tretjega letnika, ga je oče hotel zaposliti pri poslovnem partnerju, mati pa poslati v jezuitsko šolo. Louis se je zatekel k družinskemu prijatelju, ki ga je povezal s sorodnikom Aloisem Skuljem. Ta je živel v Ameriki in delal v upravi časnika slovenskih Američanov Glas naroda v New Yorku. Lojzetu je ponudil delo, starši so kupili vozovnico za čezoceansko ladjo Niagara. Medtem si je še malo prikrojil datum rojstva – ker se je približeval 15. letu, ko bi postal vojaški obveznik, mu je grosupeljski župan izdal »domovinski list« z letnico rojstva 1899. Ta zgodba ni potrjena, a pomembneje je, da se je mladi Adamič tik pred koncem leta 1912 izkrcal na otoku Ellis. Na razstavi v Nuku si je tako mogoče ogledati listino s podatki o potnikih, na kateri je Adamič zapisan pod zaporedno številko tri.

Vnema mladega Adamiča

Louisa je Amerika navdušila in takoj je začutil moč, ki jo deželi dajejo pripadniki različnih narodov. Pri Glasu naroda je bil najprej manipulant, a je hitro napredoval med novinarje. Njegovo prvo leposlovno delo – in edino, ki ga je napisal v slovenščini – je bilo Stari cerkovnik; v Glasu naroda je izšlo leta 1916. Zaradi gospodarske krize je kmalu izgubil službo novinarja, zato se je preživljal s fizičnimi deli; da bi pridobil državljanstvo, se je leta 1917 pridružil ameriški vojski.

Fascinirala ga je moč naroda narodov ter fizični in znanstveni prispevek, ki so ga prinesli priseljenci, zato je požiral knjige o industrijski revoluciji in življenjih znanih Američanov. »Nekaj sem moral napraviti! Moral sem začeti pisati,« je povedal za časnik Slovenec (1932). Začel je prevajati Ivana Cankarja, nato še druge slovenske (in slovanske) avtorje in postal glasnik naše kulture in književnosti v ZDA, ugotavlja Pelhan. Njegova sla po pisanju se je stopnjevala, objavljal je članke, v katerih je obravnaval predvsem položaj etničnih skupin v ZDA, in naposled leta 1931 izdal prvo obsežnejše delo Dinamit. Knjigo, ki opisuje zgodovino delavstva in razrednega boja v ZDA, so ocenili za najboljšo na tem področju. Samo leto pozneje sta se njegovo ime in portret pojavila še na naslovnici z naslovom Smeh v džungli. Za obe deli si je Adamič prislužil štipendijo Guggenheimovega sklada, ki mu je omogočila obisk domovine.

Z ženo Stello sta staro celino obiskala v letih 1932 in 1933 in večino časa preživela prav v Jugoslaviji. Ravno je pripravljal knjigo o »Bohunkih«, kakor so v ZDA imenovali slovanske priseljence. Ko je obiskal domovino, ni bil več neukročeni mulec, ampak priznani pisatelj. O njem so se razpisali vsi takratni pomembni časniki. Oton Župančič mu je slavo pel v Ljubljanskem zvonu in povzročil razkol v uredništvu, srečal se je z vodilnimi člani društva slovenskih pisateljev in s kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem, v stik je stopil z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem. In po dveh desetletjih je spet objel starše. »Pogled na mater,« je pozneje razlagal, »me je rezko zbodla v srce. Postarala se je in telo ji je shujšalo. /.../ Toda ko me je objela, mi je postalo jasno, da je še zmerom čila in krepka.«

»Churchill me toži«

Ko se je vrnil v ZDA, je nastalo njegovo najuspešnejše delo Vrnitev v rodni kraj. Postalo je član kluba Knjiga meseca, doživelo je dvajset ponatisov, prodali so ga v 70.000 izvodih, na veliko prevajali in uvrstili na knjižne police v Beli hiši. Največ slave mu je v knjigi prinesla napoved skorajšnje smrti kralja Aleksandra – dobrega pol leta po izdaji, 9. oktobra 1934, se je zgodil atentat.

Adamič je zaradi svoje daljnovidnosti zaslovel, ameriški mediji so ga pograbili in razglasili za vizionarja. V tej vlogi se je izkazal mnogokrat, poudarja Aljoša Pelhan, saj je napovedal družbene spremembe, ki jih doživljamo še danes. Ena njegovih vizionarskih misli: »Na Zemlji moramo kmalu ustvariti nebesa, v nasprotnem nas čaka pekel. Časa imamo za dve generaciji.«

Leta 1942 je v Belo hišo romal tudi sam; takrat je imel za sabo še najmanj pet odmevnih del (za knjigo From Many Lands je dobil Anisfieldovo nagrado), častni doktorat Univerze Temple v Filadelfiji, bil je član komisije za ameriški izbor Nobelovega nagrajenca za literaturo. »Med drugo svetovno vojno je ameriški vladi predlagal, naj izobražene in tehnično podkovane priseljence po spopadih pošlje nazaj v Evropo, da bi pomagali pri obnovi. Tudi zaradi teh zamisli je dobil povabilo v Belo hišo. Poleg tega, da ga je navdušeno brala prva dama Eleanor Roosevelt,« navaja Pelhan. Na večerji je bil tudi britanski premier Winston Churchill, iz česar se je pozneje izcimila tožba zaradi obrekovanja.

»Churchill me toži,« je Louis pisal bratu Francetu 16. oktobra 1947. Leto prej je izdal knjigo Večerja v Beli hiši, v kateri je naredil psihološko in politično analizo obeh državnikov. Med drugim je razkril Churchillovo naklonjenost konservativnim silam v Grčiji samo zato, da bi omogočil londonski banki Hambro ugodne obresti. Zgodovina se je ponovila tudi v zadnjem desetletju, pomenljivo pripomni Pelhan. Ker Adamič ni mogel dokazati Churchillovih besed, je tožbo izgubil. Odškodnino je v njegovem imenu plačal založnik Harper, pisatelj pa je za vselej izgubil pogodbo z njim.

Orel in korenine

To je bila le še dodatna težava v takratnem življenju pisatelja. Zaradi svojih prepričanj, ki jim je zvesto sledil (opredeljeval se je za poštenega liberalca), se je že umikal pred javnostjo, večinoma na svoje posestvo v Milfordu v zvezni državi New Jersey. Z ženo zadnjih nekaj let nista živela skupaj, zato je bil leta 1949, ko je drugič obiskal domovino, sam. Tudi to potovanje je bilo delovne narave – zbiral je gradivo za roman Vzgoja Michaela Novaka, a kmalu se je načrt spremenil in nastajati je začelo njegovo zadnje delo Orel in korenine, ki velja za prvi poskus biografije Josipa Broza Tita.

Ko se je vrnil v ZDA, je ves čas posvetil pisanju in boju za svojo knjigo. Bil je naklonjen Titu, a ga je kljub temu opozarjal na napake, v sporu z Informbirojem je kritiziral Stalina, v Ameriki je padel v nemilost McCarthyjeve komisije. Okoli njega so se vrstili sovražniki, doživljal je grožnje, nekoč so ga celo do nezavesti pretepli.

Usoden je bil 4. september 1951. Našli so ga v prvem nadstropju hiše v Milfordu s prestreljeno glavo in puško v naročju (brez prstnih odtisov). Spodnji del hiše je bil požgan, tudi garaža, kjer je pisal, in gospodarsko poslopje. FBI je sklenil, da ni dovolj dokazov za umor, čeprav njihovi dokumenti (s prečrtanimi imeni) dokazujejo, da osumljenec je obstajal. Adamičeva smrt je še vedno nepojasnjena – kljub zasebnim preiskavam, ki so menda pokazale, da je dobil močen udarec v tilnik. Njegova soproga je posthumno izdala knjigo Orel in korenine, brez obsežnega, skoraj 500 strani dolgega dela, v katerem je kritiziral ameriško kapitalistično družbo. Slovenski prevod je izšel šele leta 1970.

»Odhajam skoraj«

»Kaj bi rekel? Odhajam skoraj. Vrnil se bom. Lepa je ta zemlja. Kdor je bil rojen tukaj, jo mora ljubiti. 27. avgust 1949, Louis.« Takole je zapisal ob svojem zadnjem obisku domovine.

Sporočilo je pustil na lističu straniščnega papirja.