Tiskane izdaje
Nedavno izdana knjiga znanega slovenskega pisatelja, novinarja, scenarista in prostozidarja Branka Šömna Moč (Snaga) je drugi del trilogije, ki jo avtor piše o prostozidarstvu. Kmalu naj bi izšel tretji del Lepota in v kombinaciji s prvim delom, Modrost, opisuje tri stebre svobodomiselnega bratstva.
Knjige so napisane v hrvaščini in v resnici popisujejo domala vse, kar se je v zvezi s prostozidarstvom dogajalo na Hrvaškem, deloma tudi v Sloveniji.
Če vzamemo v roke prvi dve Šömnovi knjigi, Modrost in Moč, takoj vidimo, da ne gre le za klasično zgodovinsko delo. Bralec od avtorja, ki se je že pred leti javno razkril kot prostozidar, pravzaprav pričakuje to, kar tudi dobi: prikaz vrednostnega sistema tega bratstva, kako se je po svetu v zgodovinskem kontekstu vzpostavljalo, kako je nastajalo v našem prostoru in kakšen vpliv je imelo v teh okoljih na družbeno in kulturno dogajanje. Druge knjige, Moči (ki je predmet našega zapisa), pravzaprav ni mogoče opisati mimo prve, Modrosti, v kateri se v uvodnih razmišljanjih spoznamo s tremi simboličnimi udarci kladiva.
Nekaj tudi o zgodnjih slovenskih ložah
Šömen opisuje nastanek lož na Hrvaškem, toda s pozornim branjem pridemo tudi na primer do znamenitega Slovenca Davorina Trstenjaka, ki je bil v začetku 20. stoletja celo starešina lože Maksimilijan Vrhovac v Zagrebu. Na primeru te lože bomo v drugi knjigi sledili razliki med hrvaškim in srbskim prostozidarstvom. Maksimilijan Vrhovac je bil katoliški duhovnik, zagrebški škof, ki se je spoznal s prostozidarstvom na Dunaju in se tam nalezel razsvetljenskih idej. V istem kontekstu omenja Šömen tudi ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida, sicer iz Trsta, ki je bil tudi prostozidar.
Potem avtor pojasni kontekst časa ob nastajanju francosko-ilirskih lož na našem etničnem prostoru in te so v prvi polovici 19. stoletja pravzaprav pomenile največji razcvet prostozidarstva (in svobodomiselstva) na Slovenskem. Tu preberemo o loži Oliva iz Levanta v Kopru (1806–1813) ter kako je Koper obiskal sloviti skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart.
Popiše ljubljansko ložo Prijatelji rimskega kralja in Napoleona, odprto 1812. Po zapisu Franceta Kidriča so bili v njej nadškof Brigido, Valentin Vodnik, Žiga Zois. Sem naj bi bila umeščena tudi Jurij Eisler in Franz Pesenegger, gimnazijska učitelja tedaj mladega Franceta Prešerna. Omeniti velja tudi prostozidarstvo Charlesa Nodierja (1870–1845), ki je bil tedaj knjižničar v licejski knjižnici in urednik uradnega lista Ilirski telegraf. Na nekem drugem mestu Šömen, kot zanimivost, potegne prostozidarsko linijo od Valentina Vodnika do družine Knez.
Od humanizma
Leta 1813 so bile ukinjene ilirske pokrajine in v naše prostore se je vrnila habsburška monarhija, a otroci razsvetljencev niso šli v ilegalo, temveč so postali nosilci narodnega preporoda. Humanistični potencial takratnih lož je ostal v veljavi. Primer tovrstne prostozidarske vsebine vidimo že v imenih, na primer v zagrebški loži Ljubezen do bližnjega. Humanistični značaj lož tega prostora se je kazal v dobrodelnih akcijah, Šömen najde celo zapiske Ludwika Haasa, da so med letoma 1917 in 1918, to je bilo na vrhuncu prve svetovne vojne, mnoge lože brezplačno delile kruh revežem.
Ob izrazito humanističnem potencialu in programu lož se je v ožjem in širšem okolju sčasoma oblikoval tip lož, ki jih Šömen popisuje v kontekstu takratnih političnih vplivov. Na tej točki avtor, najbrž ne po naključju, simbolno preskoči na vprašanje jugoslovanskih vlad in mednacionalne politične sestave v prostoru južnih Slovanov.
Leta 1938 je bilo prostozidarstvo prepovedano v Avstriji, zaradi dobrih odnosov z nacistično Nemčijo, pravi avtor, je jugoslovanska vlada Cvetković-Maček v Kraljevini Jugoslaviji nastopila proti prostozidarstvu. Pri tem kot najbolj sovražnega izpostavlja slovenskega politika SLS, katoliškega duhovnika in notranjega ministra Antona Korošca.
Po okupaciji Jugoslavije je bila v Beogradu antimasonska razstava in prostozidarstvo so povezovali z Judi, propaganda je služila programiranemu antisemitizmu. Velika loža Jugoslavije se je 1. avgusta 1940 odločila, da bo v vseh ložah prenehala delovati. »Židje, komunisti i masoni na vješala« je bil slogan na demonstracijah, ki jih je podpirala NDH.
V tem času je bilo očitno, da se je politična desnica, ki je bila navdihnjena z idejami fašizma, te pa so bile navdihnjene s kritiko kapitala in liberalizma, opredelila proti prostozidarstvu, kajti enačili so ga s slepo ulico demokracije, humanizma, liberalizma, egalitarizma in podobno ter skovali zamero do internacionalnega kapitala, ki je sprožal gospodarske krize.
Razmere po Francu Ferdinandu in ob Aleksandru
Preselimo se nazaj k izvorom, v Sarajevo, po mnenju nekaterih evropski Jeruzalem, in v Šömnov opis sarajevskega atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda junija 1914. To opisuje v prvi knjigi v poglavju Tri neprostozidarska orodja: nož, pištola, bomba, ki ga kot posebno poglavje ponovi tudi v drugi knjigi, vendar tu ne v zvezi z Gavrilom Principom ali Francem Ferdinandom, temveč pri atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića oktobra 1934.
Avstro-Ogrska je leta 1908 anektirala Bosno in Hercegovino, ideje o prodiranju v jugozahodno Evropo, Črno goro in Srbijo so se krepile. V BiH, tako avtor, se je oblikoval odpor v obliki organizacije Narodne odbrane v Kraljevini Srbiji. Gibanje se je kasneje poimenovalo Mlada Bosna.
Duhovni vodja Vladimir Gaćinović, beograjski študent prava, je bil pod močnim vtisom Tomáša Masaryka, leta 1911 se je v Švici sestal z ruskim revolucionarjem Levom Trockim. Temu gibanju je pripadal tudi pisatelj, prostozidar in kasnejši Nobelov nagrajenec Ivo Andrić. Od tod naprej je zgodovina poznana, poanta pa je, prvič, ta, da je sarajevski atentat pomenil začetek katastrofalnih posledic za evropsko politiko in človeštvo, drugič pa ta, da je v propagandi zakrožila teza o mednarodni zaroti, ki da je nastala iz prostozidarstva.
Kraljeva vlada v Beogradu je julija 1914 dobila ultimat, proti Srbiji se je začela vojna. Med evropskimi prostozidarji je močno oslabil koncept bratstva in ljubezni, pojavljati sta se začela šovinizem in nestrpnost.
Tu je tudi politična geneza jugoslovanskega vprašanja, v katero so bili prostozidarji seveda vpleteni. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je za trideset dni nastala SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov). Novembra so se v Ženevi zbrali predstavniki Kraljevine Srbije, Narodnega vijeća SHS in jugoslovanskega odbora (od Slovencev je bil na Krfu leta 1917 Bogumil Vošnjak) ter se dogovorili za nastanek skupne države. V smislu centralistično urejene države so bila zgodovinska področja razdeljena na 33 oblasti, avtor pravi, da po vzoru francoskih departmajev in pod vplivom francosko-jugoslovanskega prostozidarskega bratstva.
Leta 1923 je Stjepan Radić v Parizu skušal doseči revizijo ustave Kraljevine SHS, toda brezuspešno. Nekateri menijo, da je bil atentat nanj 20. junija 1928 na seji narodne skupščine pravzaprav uvod v vsa nadaljnja ekscesna nacionalna nesoglasja in nemara tudi v Aleksandrov atentat v Marseillu oktobra 1934.
Diktatura je naraščala, kar je kralj Aleksander, pravi Šömen, priznal kot napako prostozidarju Ivanu Meštroviću. Atentat naj bi bil plod naročila Anteja Pavelića oziroma hrvaških nacionalistov (tako Zoran D. Nenezić).
Večni in dežurni krivec
Po dokaj utemeljenih informacijah naj bi bil sam kralj Aleksander prostozidar, sprejet v eni od francoskih lož, kasneje so tudi o Titu govorili kot o članu, vendar Šömen trdi, da nikakor ni bil.
Aleksander se je od prostozidarstva vsekakor umikal in ko je notranji minister Anton Korošec zaostroval politiko do njega, sicer tega ni ukinil, nagibal pa se je k rešitvi, da se prostozidarji sami ukinejo.
Za njegovo smrt so v propagandi seveda postali krivi prostozidarji. Časopis Slovenec, na katerega je imel velik vpliv dr. Anton Korošec, je zapisal, da je umor kralja Aleksandra organiziralo in omogočilo prav prostozidarstvo. Francoski avtor Henry-Robert Petit je zapisal, da je kralj v mladosti naredil napako in se včlanil med prostozidarje.
Mednarodno prostozidarstvo ga je prenašalo, dokler se mu ni začel zoperstavljati. Toda izdelava kužnega subjekta, Judov, komunistov in prostozidarjev na Zahodu, prostozidarjev, liberalnih kapitalistov in Judov v Sovjetski zvezi, je bila značilnost časa desnih in levih ideologij, ki so se zarotile proti meščanskim demokracijam.
Fašizem in nacizem sta preganjala prostozidarje, mnogi so se znašli v koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, kjer so zapirali tudi Srbe, Jude, Rome, Hrvate, komuniste in muslimane. Znan je primer kiparja Ivana Meštrovića, Rodinovega učenca, prostozidarja in člana jugoslovanskega odbora, ki je bil izpuščen po posredovanju Vatikana, ki mu je prek Benetk omogočil odhod v Švico.
Prostozidarji so se v razburljivih časih za Jugoslavijo znašli na vseh straneh, tudi na političnih okopih. Bili so pri srbskih rojalistih, zelo veliko jih je bilo v ali okoli kraljeve vlade, ki je pobegnila v London, bili so v komunistični partiji, Tita je prostozidar opozoril, da ga Stalin namerava ubiti; V Sloveniji so bili v glavnem vsi usmerjeni proangleško, mnogi so delali za SOE, po večini so pripadali liberalnim političnim usmeritvam. Na koncu ni bilo več pomembno politično prepričanje, temveč to, da je čedalje bolj slabela humanistična podstat družbe, bratovščine, načel, zaradi katerih so prostozidarji sloveli po toleranci, bratstvu in ljubezni do bližnjega.
