Tiskane izdaje
Ljubljanski knjižni sejem, natančneje Slovenski knjižni sejem, se z letošnjim kontingentom francoskih gostov in tematskimi zastavki opazneje obrača tudi navzven. Nekaj vpletenih smo vprašali, v katero smer bi se sejem lahko razvil in kako se spreminja v luči slovenske kandidature za gostjo frankfurtskega sejma.
Nekateri od vprašanih založnikov se z razvojnimi platmi ljubljanskega sejma nočejo preveč obremenjevati, eden od njih je prostodušno povedal, da je slovenski knjižni sejem v primerjavi z drugimi dokaj majhen in da založniška panoga že kar nekaj let vztrajno pada, tako da optimizma in vznesenosti le ni zaznati toliko kot še pred nekaj leti.
Nekatere založbe o mednarodnih vidikih sejma in možnostih, ki bi jih taka intoniranost prinesla, ne razmišljajo, pomen sejma vidijo predvsem pri prodaji, petdnevna prireditev je za njih pač ena redkih priložnosti, da v neposrednem stiku s kupci zajamejo njihove vtise, komentarje in morebitne pohvale.
Nekaterim manjšim založnikom udeležba na sejmu predstavlja tudi stroškovno prehud zalogaj, pri čemer zviševanje najemnine kvadratnega metra sejemskih stojnic nikakor ne pomaga, nekateri pa ugotavljajo, da se je v zadnjih letih prireditev bistveno spremenila, in ni več zgolj razstava letne produkcije, kot je bila pred leti, ampak priložnost, da – v skladu z določili od lanskega poletja uveljavljenega zakona o enotni ceni knjige – s sejemskim popustom poskušajo razprodati stare zaloge.
Širjenje sejma v mesto?
Založnik Samo Rugelj ugotavlja, da je glede na lokacijo in termin, ki sta ustaljena, sejem maksimalno izkoriščen, tako v smislu prireditev kot prostora: »Vsi ključni založniki na enem kupu, na stotine brezplačnih dogodkov za običajne bralce, Založniška akademija za strokovno publiko – kaj več bi si človek še lahko želel?« Fascinantno se mu zdi, da sejem vztraja v tem okviru kljub negativnim trendom v založništvu v zadnjih letih. »Seveda se da še marsikaj narediti, a če si del založništva in veš, v kakšnih pogojih delujemo, se mi knjižni sejem nedvomno zdi dogodek – dejansko praznik knjig.«
Vodja programskega sklopa Založniška akademija Miha Kovač pravi, da ima tako kot vsak knjižni sejem tudi slovenski možnost razvoja v dveh smereh:
a) lahko se bodisi spremeni v največjo slovensko diskontno knjigarno, v kateri založbe en teden na leto prodajajo knjige z velikimi popusti (tipičen primer takega sejma je denimo zagrebški knjižni sejem), ali pa se namesto tega,
b) spremeni v knjigotrško predstavitev novosti v zadnjem letu, obogateno z množico prireditev, vezanih na knjige in knjižne vsebine (odličen zgled takega sejma je knjižni sejem v Leipzigu in – v naši neposredni soseščini – knjižni sejem v Puli).
Upravni odbor sejma, dodaja Kovač, v zadnjih desetih letih razvoj zavestno pelje v smeri b, vendar se pri tem sooča z dvema razvojnima problemoma: prvič, vsaj s strani založnikov sejem tako rekoč v svojem prostem času pripravlja peščica entuziastov, in drugič, da bi se polno razvil, ima sejem premalo sredstev, saj ga JAKRS in ministrstvo za kulturo finančno skorajda ne podpirata.
»Kljub temu so po moji oceni (ki pa je seveda deloma pristranska, saj sem član upravnega odbora sejma) rezultati dobri, saj sejem ne samo da vsako leto raste po številu prireditev, ampak mu dodajamo številne nove (lani denimo Kulinarfest, ki se je odlično prijel, letos začenjamo s Cicifestom), pomembno pa se širi tudi mednarodno sodelovanje (kjer pa se soočamo s težavo, da je razmeroma malo držav pripravljenih financirati lastno kulturno promocijo na podoben način kot Francija, ki je država v žarišču letos).« Kot eno od možnosti Kovač daje v premislek zamisel o širjenju sejma iz Cankarjevega doma v mestno jedro.
Čas novih vsebin
Vodja Debatne kavarne in član Upravnega odbora sejma Luka Novak se spominja: »Ko smo SKS pred dobrimi petnajstimi leti prenovili, nam je bil za zgled pariški Salon du livre, ki je namenjen pretežno splošni publiki in nudi bogat kulturni program. Tako smo SKS dodali nove vsebine, najprej Debatno kavarno, ki je bila zasnovana kot glavni forum, pravo srce sejma, center dialoga, ki govori o knjigah in o tistem, o čemer knjige same govorijo, kasneje pa še Založniško akademijo, kjer se izobražuje strokovni kader, in pa Šolski knjigosled, kjer se šolarji lahko poučijo o nastajanju knjig.«
Dialog s francoskimi gosti Novak napoveduje kot zanimiv: »Pascal Bruckner se v svojih delih ukvarja z nihilizmom, ki poganja terorizem, Jacques Rancière raziskuje politično v estetskem, Frédéric Beigbeder pa prihaja v Slovenijo že tretji??, nazadnje je bil tu ob izidu prevoda romana Windows on the World, kjer opisuje ozračje v času napadov na ZDA 11. septembra.«
Novak dodaja še spominski drobec: »Z odvijanjem slovenske kandidature za Frankfurtski sejem trenutno nisem podrobneje seznanjen, so nas pa prav izkušnje vodenja in koncipiranja SKS vodile, ko smo v Frankfurtu leta 2003 pod mojim vodstvom organizirali odmevno in obsežno promocijo Slovenije, ki se je imenovala Pesnik na trgu (The Poet in the Marketplace) in je na maketi Tromostovja z več kot trideset literarnimi, glasbenimi in likovnimi dogodki predstavljala slovensko kulturo ter njeno umestitev na trg. Takšni podvigi so tudi v internetni dobi, ko so sejmi sicer izgubili na svojem poslovnem pomenu, zanimivi, saj človeka–pesnika spet postavljajo na zemljevid kot bitje iz mesa in krvi, zato upam, da bomo s kandidaturo uspeli.«
Sejem, ki odpira vrata
Predsednik upravnega odbora SKS Zdravko Kafol v svojem pogledu na preteklost in zdajšnjost sejma ugotavlja, da je ljubljanski sejem nedvomno tukajšnja najstarejša, največja in najpomembnejša knjižna prireditev: »Sejem je od leta 1972 prešel različne faze. Od čisto komercialne prireditve, preko dodajanja spremljevalnih dogodkov v komercialno-kulturni dogodek, do v zadnjem času preoblikovanja sejma v družabni dogodek.
To se dogaja z dodajanjem novih vsebin, ki imajo za cilj privabiti nove strukture obiskovalcev, ki do sedaj sejem iz različnih razlogov niso obiskovali. Tako smo lani dodali Kulinartfest, dogajanje povezano z hrano, gastronomijo, kuhanjem v živo … in stalni Arsov terenski studio, ki je sejmu prinesel nekaj medijskega glamourja.
Letos bo sejem bolj internacionalen, živahen in družaben. Najprej zaradi Francije, države gostje, obiskov francoskih literatov in založnikov, okroglih miz, predavanj, filmov, kulinarike … pa tudi zaradi Cicifesta, otroškega festivala knjige za najmlajše s pravljicami, kreativnimi delavnicami, plesom, lutkovnimi predstavami, zabavo … s sejmom na obisku pa bomo obiskali Kralje ulice na Metelkovi, ženske zapornice na Igu in mlade, gibalno prizadete v centru Cirius v Kamniku, ki na sejem ne morejo in jim prinesli čarobnost sejemskega vzdušja.«
Francoski gostje
Prva država v fokusu ljubljanskega sejma je Francija: na ogled bodo številni prevodi francoskih avtorjev v slovenščino, dejavnosti francoskega kulturnega inštituta Charles Nodier v Sloveniji, uro beatbox poezije bo imel na sejmu francoski pesnik in slamer Yves Gaudin, med uglednimi gosti sejma pa bodo (z leve) pisatelj Frédéric Beigbeder (v petek ob 18. uri v Debatni kavarni in v soboto ob 18. uri v Klubu CD), filozof Jacques Rancière (v četrtek ob 18. uri v Linhartovi dvorani) in pisatelj in esejist Pascal Bruckner (v sredo ob 18. uri v Linhartovi dvorani).
