Tiskane izdaje
S sintagmo »vzhodne cerkve« najpogosteje asociiramo pravoslavne cerkve. Te resda tvorijo levji delež vseh krščanskih cerkva Vzhoda, toda v dvatisočletni zgodovini se je na temelju krščanskega izročila, večinoma z razkoli in ločitvami, izoblikovala še cela vrsta drugih, Evropejcem manj znanih cerkva. Knjižica Vzhodne cerkve na kratko Klemna Jelinčiča Boete (Celjska Mohorjeva družba) prinaša njihovo strnjeno predstavitev.
V zgodovini krščanstva je Jezusova suknja, ki je bila »brez šiva, od vrha cela stkana«, postala simbol edinosti njegove cerkve. Evangelist Janez pripoveduje, da so celo rimski vojaki, potem ko so Kristusa sneli s križa, menili, da bi jo bilo škoda razrezati. »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« so se raje odločili.
Dr. Bogdan Dolenc, avtor prologa h knjigi Klemna Jelinčiča Boeta Vzhodne cerkve na kratko, ob tem evangelistovem poročilu trpko zapiše, da »smo kristjani storili prav to, kar si rimski najemniški vojaki niso upali. Jezusova Cerkev (...) je danes v krpah in kosih, v konfesijah in denominacijah, ki so se skozi zgodovino večkrat med seboj bojevale, namesto da bi po Gospodovem naročilu ohranile edinost«.
Avtor knjižice Klemen Jelinčič Boeta je študiral v Jeruzalemu, doktoriral v Ljubljani, pred desetletjem je opravil prvi prevod Korana v slovenščino, zatem je napisal še Kratko zgodovino Judov. Kot poudarja, ločnica med zahodno in vzhodno vejo krščanstva še vedno poteka, tako kot v preteklosti, tako rekoč na našem dvorišču: preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne Gore.
Vzhodne cerkve členi na tri dele. Najprej na stare vzhodne cerkve, ki so nastale pred ločitvijo Rima in Carigrada v 11. stoletju. Mednje sodijo asirska starovzhodna, armenska in koptska cerkev, kakor tudi iz njih izhajajoče skupnosti v Indiji, Etiopiji in Eritreji. Skupno naj bi štele med 73 in 81 milijoni vernikov.
Sporno papeževo prvenstvo
Drugo veliko skupino tvorijo pravoslavne cerkve, ki so nastale na temelju velike shizme leta 1054 in še posebej latinskega zavzetja Carigrada leta 1204. Te, enako kot Rimskokatoliška cerkev, priznavajo določila koncila v Kalcedonu iz leta 451 o dvojni, človeško-božji Kristusovi naravi, niso pa s prvo povezane, niti ne priznavajo primata rimskega škofa.
Kot v prologu zapiše dr. Dolenc, je nepriznavanje papeževega prvenstva dandanes edini resni teološki problem med katolicizmom in pravoslavjem. Pravoslavne cerkve naj bi imele med 212 in 216 milijonov vernikov. Tretjo skupino vzhodnih cerkva tvorijo vzhodne katoliške cerkve, ki so sad misijonarskega, marsikdaj tudi prozelitističnega delovanja Rimskokatoliške cerkve med vzhodnimi cerkvami in so navadno nastale na podlagi združitve (unije) delov slednjih s cerkvijo v Rimu.
Zanje se je zato uveljavil izraz »uniatske cerkve«. V njihovem obstoju je, kot piše Jelinčič Boeta, mogoče uzreti »določen katoliški imperializem in nepriznavanje avtokefalnosti vzhodnih cerkva«.
V Vatikanu je zanje pristojna leta 1862 ustanovljena kongregacija za vzhodne cerkve. Vzhodne katoliške cerkve sicer pristajajo na papeževo prvenstvo, a istočasno so povečini ohranile lokalne običaje, obrede in jezik bogoslužja, tako da danes npr. govorimo o katoliški cerkvi etiopskega koptskega obreda. Veliko jih je, niso pa tako množične, štele naj bi med 17 in 18 milijoni pripadnikov.
Avtor je besedilu dodal še mnoštvo preglednic s približnim številom pripadnikov posamezne veroizpovedi v konkretni državi.
Knjižica Vzhodne cerkve na kratko sicer ne ponuja poglobljenega pogleda v nobeno ob njih. Za temeljitejšo seznanitev bo zato bralec moral poseči po drugi literaturi.
Pač pa ga oskrbi s temeljnimi informacijami: s časom nastanka posamezne veroizpovedi, z razlogi za njeno ustanovitev, z najpomembnejšimi prelomnicami njenega kasnejšega razvoja in z njenim sedanjim stanjem – pa naj gre za število vernikov, kleriško strukturo, teritorialno organiziranost, geografsko razprostranjenost, etnično pripadnost ali kaj tretjega.
