Tiskane izdaje
Rosa Luxemburg je, sodeč po knjižničnem Cobissu, v slovenščini v prvi osebi temeljiteje spregovorila dvakrat. Leta 1963 v knjigi Iz boja in življenja: izbrana pisma in leta 1977 v monografiji Izbrani spisi. Štiri desetletja po zadnji izdaji, daleč od let socializma kot svetovnega procesa, se k slovenskemu bralcu vrača v stripu Rdeča Rosa Britanke Kate Evans.
Poleg tega je o nemški marksistki in revolucionarki izpred stoletja, ki je v slovenščini kdaj Rosa, kdaj tudi Roza, izšlo še več znanstvenih člankov in zapisov, predvsem prevod knjige Paula Frölicha Roza Luxemburg, njena misel in delo leta 1955, Mariborčani pa se lahko še sprehajajo po ulici, poimenovani po njej.
Vzporedna je tisti, ki nosi ime po Karlu Liebknechtu, njenem soborcu iz Spartakove lige (Spartakusbund), predhodnice Komunistične partije Nemčije, ki je odigrala svojo vlogo med prvo svetovno vojno in neposredno zatem, ob poskusu nemške komunistične revolucije le dva meseca po nemškem podpisu premirja v vlogi poraženke vojne na Martinovo leta 1918 in abdikaciji zadnjega nemškega cesarja Viljema II. dva dni pred tem.
Povojno Nemčijo je zajela revolucija, levica je bila razklana. Na vrh oblasti se je povzpel Friedrich Ebert, nekdanji učenec Rose Luxemburg in nekdanji izdelovalec sedel, predvsem pa predsednik leve Socialdemokratske stranke Nemčije, tedaj najmočnejše parlamentarne stranke. Prav njegova administracija je s paravojaško skupino Freikorps po kratkih dvanajstih dnevih zatrla vstajo komunistov.
Petnajstega januarja leta 1919 so umorili tako Roso Luxemburg kot Liebknechta. Oba sta bila rojena leta 1971, v letu pariške komune, umrla pa stara komaj 47 let. Njeno truplo so vrgli v enega izmed berlinskih kanalov, v Landwehrkanal.
Rosa po kolapsu realsocializma
Obsežen strip Rdeča Rosa v izdaji VigeVageKnjige s Prevalj (prevod Anja Golob in Katja Šaponjić) na 179 straneh, ki jim sledi še dolgih 44 strani opomb in bibliografije kot odraz dejstva, da se je avtorica dodobra zakopala v dediščino Rose Luxemburg, na svojevrsten način devete umetnosti odpira vprašanje, kako se k dediščini te revolucionarke in nasprotnice parlamentarne ureditve, po drugi strani pa pacifistke sredi vojnih let in kritičarke Leninovega terorja, vrniti s stoletno distanco.
Prav iz njene kritike sovjetske revolucije izhaja tudi ena njenih najbolj proslavljenih izjav: »Svoboda samo za pristaše vlade, samo za člane določene stranke, pa naj jih je še toliko, sploh ni svoboda. Svoboda je vedno in izključno svoboda tistih, ki mislijo drugače.«
Kako premisliti Roso Luxemburg po izkušnji kolapsa vzhodnega realsocializma in tukajšnjih samoupravnih odtenkov? Kako se k njenemu seciranju kapitalizma in njegove imanentne nuje po rasti, ekspanziji in imperializmu in k njenim teorijam o osvoboditvi človeka iz okovov kapitala vrniti v epohi globalnega neoliberalizma, ki ga je teoretsko napovedala? Denimo v času, ko tudi na naslovnici slovenske časopisne podjetniške priloge zaslediš »humanistično« izjavo »Ena od lekcij v rasti podjetja je, da človek ne sme priti do točke, ko postane ovira tej rasti«?
Brezkompromisno
Avtorica, Britanka Kate Evans, ki se na svojem spletišču predstavlja kot Cartoon Kate in je v preteklosti objavila dela z zgovornimi naslovi, kot The Food of Love: Your Formula for Sucessful Breastfeeding (Hrana ljubezni: tvoja formula za uspešno dojenje) ali Bump: How to Make, Grow and Birth a Baby (recimo Nosečnost: kako narediti, nositi in roditi otroka), v zadnjem času pa se posveča stripu o migrantski krizi v Calaisu, s soočanjem časa izpred stoletja s sedanjostjo ta vprašanja seveda odpira, samo biografijo Rose Luxemburg pa podaja na dveh ravneh.
Scenaristično jo postavi v moški svet, v katerem ni veliko prostora za druge ženske like, njen brezkompromisni karakter pa vpne v prevratništvo in, vsaj s tedanje perspektive, tudi nedvomno razvratništvo. Knjiga ni brez seksa.
Osrednje etape življenja Rose Luxemburg so razpete čez velik geografski izsek stare celine. Rodila se je v judovski družini v Zamośću na Poljskem (Poljaki njeno ime zapisujejo Róża Luksemburg), njena družina pa se je kmalu preselila v Varšavo, tedaj še pod ruskim imperijem, kjer se je mala Rosa že pri petnajstih letih pridružila socialistični stranki.
Zaradi pregona je leta 1889 pobegnila v Švico in na univerzi v Zürichu študirala filozofijo, zgodovino, politiko, ekonomijo in matematiko, leta 1897 pa doktorirala z disertacijo Industrijski razvoj Poljske.
Zatem se je prek dogovorjene poroke s ciljem pridobitve nemškega državljanstva ustalila v Berlinu, a se angažirala tudi doma na Poljskem. Vključila se je v levi krog Socialdemokratske stranke Nemčije in postala celo strankina profesorica marksizma in ekonomije, a se je z njo, kot omenjeno, med prvo svetovno vojno ostro razšla.
Stranka je namreč podprla nemške vojne načrte. Sama se je že pred tem v Nemčiji in drugod angažirala ob demonstracijah, protestih, stavkah in vstajah, zaradi česar je večkrat okusila ječo.
V stripu s prekucniškimi teorijami leže celo k ljubimcu v posteljo; prizori tovrstnih vragolij z litovskim revolucionarjem Leom Jogichesom se, denimo, prepletajo s stavki: »Množična stavka. Nekaj utripajočega življenja iz mesa in krvi ... Povezanega z vsemi deli revolucije ...« Lea je po aretaciji obeh v Varšavi leta 1906 izgubila. Zanjo so v družini zbrali denar za podkupnino oblasti, za Lea ne.
Obsojen je bil na osem let tlake v Sibiriji, a mu je uspelo pobegniti. Rosa v stripu doživi njegovo izgubo kot olajšanje in se kmalu po vrnitvi iz Varšave v Nemčijo poda v naročje mlajšega, niti ne zadnjega ljubimca, v stripu pa je predstavljena tudi kot osebnost, ki morda svoj intimni svet lažje realizira ob muci Mimi in pojočih ptičkih.
Pravljica izpred stoletja
V Rdeči Rosi je ob besedah zanimiva še druga raven, formalni pristop Kate Evans. Kljub bridkosti zgodbe, ki jo zaključi eksekucija revolucionarke, Rdeče Rose ni zgradila na izpostavljeno angažiranih oblikah realizma, pač pa na kdaj minimalističnih, kdaj vizualno bogatejših kadrih, ob tem tudi na celostranskih »alegorijah«, v katerih je več prostora za igro in eksperiment, a strip po drugi strani nagovarja s figurami s predimenzioniranimi glavami vrh majhnih teles, v anatomskem smislu recimo z nekakšnimi odraslimi »deklicami« in »dečki«. To po eni plati poudari vtis njihove krhkosti in ranljivosti, po drugi pa tudi vtis nekakšne odmaknjene pravljice izpred stoletja.
