Tiskane izdaje
Založba Beletrina bi morala resno razmisliti o posebni zbirki, v kateri bi izdajala svoja žanrska dela. Zdi se namreč, da bo marsikateri bralec, ki bi v romanu Ni druge Jele Krečič gotovo užival, delo v tej obliki na žalost spregledal. Kljub provokativni in simpatični interpretaciji njenega moža Slavoja Žižka, pa tudi kljub nekaterim promocijskim zapisom o knjigi, je namreč jasno, da gre v osnovi za žanrsko delo.
Ni druge je ljubezenski roman, celo nekakšen literarni ekvivalent romantični komediji, ki že s prvim poglavjem bralcu jasno zastavi koordinate zgodbe. Matjaža, fotografa Dela, je zapustilo dolgoletno dekle Sara in namesto da bi ta to sprejel in jo skušal preboleti, se prepušča samopomilovanju, kolikor energije pa še premore, jo vlaga v načrte, kako bi jo pridobil nazaj.
Ker Sara ravno zaradi tega zavrača vsak stik z njim, ugotovi, da se ji bo lahko približal samo, če ji najprej dokaže, da jo je prebolel – in to bo najlažje dosegel tako, da si najde drugo žensko. Tako se začne Matjaževa odisejada od ene ženske k drugi, pri čemer je vsaka drugačnega, natančno izrisanega, torej karikiranega profila – od idealistke do feministke, od romantičarke, ki čaka princa na belem konju, do avše, ki ne razume sarkazma.
Pri tem družbena resničnost iz romana res ni izvzeta, kot bi pričakovali od klasične romantične komedije. Ali bolje povedano, izvzeta je, toda z eksplicitnim izogibanjem.
Ljubljanska družba mladih odraslih odklanja politične in družbene teme s hipstersko ironijo in cinizmom – svetobolje ob družbenih krivicah, ki se dogajajo manjšinam, ob vojnah in ostalih katastrofah na drugih koncih planeta razumejo kot pokroviteljsko in dolgočasno, feminizem, ekologijo, vegetarijanstvo kot slab stil …
V tem je avtorici mimogrede uspel brezkompromisen portret sodobne družbe, ki jo opredeljuje naivni postmoderni hedonizem. Toda na isti način se Matjaž izogiba tudi resnega razmisleka o samem sebi ter o čustvih in razmerjih, v katera se zapleta. Namesto tega večina odnosov ne gre dlje od površinskega, mestoma otročjega duhovičenja in trivialnih razgovorov, ki so pravzaprav poskusi, kako spraviti žensko kar najhitreje v posteljo, spolnost pa je torej edini vrhunec in bistvo ljubezenskega odnosa.
Skupaj z akcijskostjo, enodimenzionalnostjo likov, logiko zgodbe, ki jo na ključnih mestih poganjajo naprej usodna naključja, srečnim koncem, ko se znajde v objemu ženske, ki predstavlja njegovo popolno nasprotje, pa tipično posredniško in komentatorsko vlogo, ki jo odigrajo prijatelji – so to tipična določila ljubezenskega romana.
Tisto, kar roman Ni druge loči od drugih knjig tega žanra, je predvsem humor, ki ga je polno v vseh registrih, od politično nekorektnega in črnega do spogledljivega in sproščenega. Morda je za odtenek predolg – odveč se zdi predvsem detajlno ukvarjanje s poroko Sonje in Lovra ter peripetijami okrog nje –, a se bere izredno tekoče in kratkočasno.
To pa gotovo ni zanemarljivo, saj smo tik pred vrhuncem dopustniške sezone, ko marsikdo besno išče kaj podobnega. Če bo našel prvenec Jele Krečič, ne bo nezadovoljen.
