Tiskane izdaje
Literarna študija dotika? O tem piše v spremni besedi k Pianistovemu dotiku Mirta Komela Boštjan Narat in dodaja, da je »roman o newyorškem pianistu Gabrijelu Goldmanu, ki v najbolj splošnih potezah temelji na osebi in delu kanadskega pianista Glenna Goulda«, tudi roman o glasbi. S tem se je po branju seveda mogoče več kot strinjati, nekaj težav, lahko pripomnim, pa je na izvedbeni strani, bralcu se namreč lahko utrnejo dvomi o prepričljivosti same literarne izvedbe omenjene študije in ga njena slogovna podoba lahko tudi odbije ali pusti ravnodušnega. Med te sodim sam.
V sredi Pianistovega dotika je (za glasbo in glasbenika) usodna ljubezenska zgodba, zavita v elemente Bildungsromana, ki pa ima še drugačne tone, avtor pelje pripoved »od mehanike prek fizike do metafizike«, omenja Narat in se ne moti. To je zgodba o dotiku, o glasbenikovem dotikanju klaviature, o koncertnem klavirju ali pianinu kot njegovem »naravnem« podaljšku, napravi torej, ki je – takrat, ko nanjo igra – pač on, pravi in edini, najresničnejši on, in seveda o tem, kaj lahko zakrivi, da se ta »naravna« povezava nenadoma skrha, prekine.
Je mogoče interpretirati Goldmanovo zgodbo tudi tako, da je kot izvajalec, kot poustvarjalec bil še premalo zapisan, predan, izročen glasbi in ga je vseh muk in blokad zmožna odrešiti le dokončna in popolna potopitev v glasbo, ustvarjanje samo? To je hkrati tudi rešitev pred svetom, ki bi lahko zaplul v čas, ko bi bila oziroma bi se glasbila »glasba brez glasbenika«.
Vendar pa ima malce melanholično intonirana zgodba, ki govori o vsem tem, žal preveč meandrov, avtorja rado odnaša v krajše ali daljše digresije, ki se – vsaj nekatere – niti ne trudijo biti kaj prida literarne, ampak funkcionirajo kot mali traktati o posameznem problemu; proti koncu na primer tako z dolgo tirado izvemo o Adornu in njegovem razumevanju glasbe, v zgodbo pa po dolgem odstavku pademo z ne ravno dramatično formulacijo: »Nazaj v minulo prihodnost ...« Že prej je takih praznih mest precej, od opisa, kako mladenka Ester izgovarja Gabrijelovo ime, do skoraj rahlo kičastega poročanja o Gabrijelovem dedu in učitelju klavirja, ki za nezahtevni začetek pouka instrumenta izbere preprosto francosko skladbico, »ki se je je naučil neke pijano razburkane pariške noči, ko je po naključju pristal za pianinom v nekem obskurnem bistroju neke še bolj obskurne montmartrske ulice, kjer se pač dogajajo obskurne reči (še zlasti ponoči, kakor lahko pozoren bralec razbere iz ponavljajočih se obskurnih pridevnikov) ...«
Kar je na delu tu, je slogovna starikavost, okornost oziroma nekakšen pripovedovalski tradicionalizem, za katerega se zdi, da je spregledal zgodovino literarne mode zadnjega stoletja in ga pretirana komunikativnost, ki ne gre v škodo kompleksnosti, niti ne zanima. Nič ironije, patiniran slog, ki imitira preteklost – to je bila ena od medbralnih ugotovitev, ki sem si jo zapisal po tistem, ko sem v enem od uvodnih poglavij prebral značilno ubeseditev, kako se je mladi Gabrijel spoznaval z zvoki: »V kontrastu z vsakdanjimi civiliziranimi zvoki, ki se jih je bil hitro navadil in se jim potlej skorajda ni več posvečal, pa ga je suverena surovost skladateljske narave matere narave vsakič znova tako očarala, da se ga je ljubezen do njene nevihtne simfonije držala vse življenje.« Res, Pianistov dotik je branje za izbrane.
