Tiskane izdaje
Gre za permanenten konflikt, ki se ob posameznih eskalacijah nasilja še znajde na naslovnicah in v udarnih terminih medijev, vendar je večina že davno dvignila roke od tega bližnjevzhodnega žarišča. Od leta 1948 je bilo napisanih nešteto analiz in debelih knjig, tako da imamo občutek, da o zadevi vemo tako rekoč vse, kar je treba vedeti, dokler ne dobimo v roke knjige Jeana Geneta Zaljubljeni jetnik.
To, da popisuje izkušnje iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer s petnajstletnim zamikom, Slovenci pa smo dobili prevod šele zdaj, se izkaže za povsem irelevantno. Genet dokazuje, da še tako strokovne, »objektivne«, celovite in nepristranske študije določenega problema nimajo naboja v primerjavi z mojstrskim peresom pisatelja, ki mu uspe iz množice drobcev in naključnih podob sestaviti sliko, ki je obenem neizmerno kompleksna in povsem preprosta.
Seveda se Genet ne obremenjuje s tako imenovano objektivnostjo, ne nazadnje ga je med palestinske borce povabil sam Jaser Arafat, vendar se tudi to izkaže zgolj pozitivni element. Ne izgublja se v previdni politični korektnosti, temveč se prav nasprotno v zanj tipičnem slogu preda ultimativni subjektivnosti, ki se – seveda z določeno bralčevo kritično distanco in manjšo dozo skepse – praviloma vedno izkaže za najbolj objektivno.
Knjiga v praktičnem, to je ozko političnem smislu pravzaprav za nobeno od vpletenih strani nima uporabne vrednosti, čeprav ni dvoma, katero stran Genet obravnava afirmativno. Vendar je ta naklonjenost zgolj pogojna oziroma jo opredeljuje predvsem to, da se s palestinsko platjo zgodbe ukvarja, z izraelsko pa ne.
Sicer pa pri Zaljubljenem jetniku padejo tudi črno-beli stereotipi o zgolj dveh velikih nasprotnikih, dovolj zgovorna je že njegova navedba, kakšen je bil vrstni red palestinskih sovražnikov v določenem trenutku: beduini, Čerkezi, kralj Husein, arabski fevdalci, islamska vera in šele nato Izrael, Evropa in ZDA.
Ozko politične implikacije torej v knjigi ne igrajo pomembnejše vloge, kar šteje, je preslikava pisateljevih neposrednih izkušenj in dialogov, v katerih ne manjkajo zanj tipični polemični in iracionalni, pa tudi cinični in posmehljivi toni. Res je govor tudi o velikih, »usodnih« stvareh, kot so Bog, narod, država in ideologija, vendar jih Genet skozi prizmo izkušnje slehernika minimalizira oziroma prikaže predvsem kot veliko prazno formo brez vsebine, brez dometa in predvsem brez stvarnega vpliva na usodo posameznika in skupnosti.
Tukaj so seveda predvsem njegov izbrušeni mojstrski slog, v katerem lahko besede in stavke prebiraš zgolj zaradi naslajanja nad zvenom in ritmom besed, ter miselni prebliski, aluzije in metafore, ki so res pogosto arbitrarni in zunaj tematskega konteksta, vendar kljub temu domišljeni in lucidni.
Pisanje brez finalnosti smisla, kot je brez finalnosti smisla že dolgo tudi boj Palestincev, vendar veliko bolj ilustrativno od vse medijske hiperprodukcije v več kot pol stoletja.
