Recenzija knjige: Od Metelkove do bureka na Miklošičevi

Nataša Velikonja: Ostani, Škuc, Ljubljana 2014

Objavljeno
30. junij 2015 16.49
Goran Dekleva
Goran Dekleva

Levičarji stare šole že dolgo opozarjajo, kolikšna napaka je bila pravzaprav storjena, ko se je Zahod po padcu berlinskega zidu dejansko odrekel družbeni utopiji. Dolgoročno kratkovidnost te odpovedi slej ko prej tematizira tudi Ostani, peta pesniška zbirka Nataše Velikonja.

Pričujoče pesmi, ki svojo snov brez izjeme – pa tudi brez dlake na jeziku – zajemajo iz konkretnih razmer(ij) na današnji ljubljanski oziroma, širše, slovenski lezbični sceni, namreč razkrivajo, kako ob pomanjkanju kredibilnega ideološkega protiigralca načini ravnanja in mišljenja, podkleteni z vrednotami sodobnega, neoliberalnega kapitalizma (sistematično te učijo / zlorabljati druge ljudi in na tem temelji tvoj uspeh), prevladujejo tudi v LGBT skupnosti, za katero bi v luči tako moralne in pravno-formalne kakor praktično življenjske diskriminacije nekoč in danes vendarle pričakovali, da ima več posluha za družbo, v kateri bi vsi ljudje v dostojnih materialnih razmerah dejansko živeli svobodo, enakost in bratstvo.

Pa tu ne gre le za to, da je lezbični aktivizem – na primer takrat, ko se sooča s strašljivim hujskanjem, češ da je treba fizično uničit fegetski lobi – zamenjal idealističen navdih za birokratsko opravilno učinkovitost, da mu torej, kot beremo v pesmi taborišče, dajejo značaj motivacijske delavnice / namesto intelektualnih polemik. projektna / politika namesto antifašizma.

Ta intelektualna neambicioznost organiziranega gibanja, ta lenobnost, ki pa se vendarle postavlja s svojo navidezno sodobnostjo in modnostjo, gre v optiki pesmi, zbranih v Ostani, namreč vštric z načini, kako v medsebojne odnose vstopajo protagonistke z lezbične »scene«.

V pesmi formatiranje tako, denimo, beremo: sprva upa, da / so lezbijke močne, da niso surove in nasilne, da je / na sceni več flirta, več filozofije, več branja, kajti / ona piše pesmi, [...] zanima jo kultura skupnosti, / [...] vse lezbijke pa ji / venomer tiščijo pivo. Mera polno realiziranega življenja tako preprosto postane kako smo se ga nažgale, in odisejada, ki jo, kakor beremo v novih ekipah, sploh še lahko izkusimo, pelje kvečjemu od metelkove do bureka na miklošičevi.

V tem duhu gre, najbrž prav nič presenetljivo, tudi v spolnosti predvsem za to, kako iz ljubimke narediti trofejo, kako obvladati njeno telo, kako se je, kratko malo, polastiti: [V] telesu sta se jim / tako zelo pomešala kapitalizem in meščanska / dostojnost, tako zelo so popredmetile telesa in / iz njih naredila menjalno sredstvo, da sploh / [...] / ne znajo procesirati, kaj / je človeški stik, kaj je užitek, kaj je želja.

Če ne prej, pa prav tu, kjer s krhko in obenem emocionalno pogumno neposrednostjo razgalja, kako razredna pripadnost pravzaprav zaznamuje posamezničino intimo, to je, tisto polje, o katerem bi si sicer želeli verjeti, da smo v njem sami sebi kar najbolj blizu, najbolj svobodni, se pravi, kar najmanj vpleteni v svet tam zunaj, pesem Nataše Velikonja prepričljivo pokaže, da brez teorije, ki hoče spreminjati ves svet za vse in vsakogar, v prihodnje preprosto ne bomo zmogli – ne lezbijke, ne geji, ne strejti.