Z Urnebesom je kot z lubeničnim sladkorjem v romanu Richarda Brautigana: vse stvari so v lubeničnem sladkorju spet in spet, kot je pravzaprav vse v lubeničnem sladkorju. Oziroma Urnebesu. Nadrejeni pripovedovalec, Prvi in Zadnji, je namreč že na začetku z odvzemanjem, najprej čustev in podobnih nepotrebnih pritiklin in ostalin človeškega, potem pa s kolegovim – tudi sam je iz branže – rezanjem telesa, vse bolj ogolel na zavest in spomin in zgolj tekst.
Ta se generira sam od sebe ali pa vsaj s sebi lastno logiko in veže nase stranske epizode. Različne, ki jih uvodna in zaključna fragmenta povežeta in razložita bralcu, da je Urnebes ne samo brani roman, temveč vse. Drseči označevalec, vsepomenljivka, enkrat drugo ime za zmedo, drugič ime lokala bogu za hrbtom, kjer ga možaki veselo nalivajo, tretjič spet je kar vseobsegajoče polje vedenja, kot akaša, iz katerega mezijo zgodbe in situacije, gnane z neujemljivo logiko brez hierarhije.
Urnebes, pekoča priloga k jedem z žara, se tako nagiba proti papazjaniji, svaštarnici, vendar ga pred tem zdrkom reši vsaj notranja in ohlapna povezanost epizod.
Roman Urnebes je namreč krvava bajka s hribovitega Balkana, pregnetena s cyberpunkom. O stanju sveta spregovarja skozi zapleteno mrežo odnosov med različnimi preskakujočimi pripovedovalci, ki so povezani s trgovanjem s človeškimi organi, in se zrinemo enkrat na sam vrh hladnih razteleševalcev, drugič spremljamo na delu in še bolj ob pivskih prostočasnih dejavnostih frajerje na kriminalni in izterjevalski jagi ali s kešpičkami, ki se napajajo iz te dejavnosti.
Zaidemo v nekakšen zavičaj, skoraj mitsko arkadijo in arhaiziran prostor starožitnosti, kjer v skladu s starimi balkanskimi šegami oglarji s pomočjo lokalnih vračaric darujejo sveto žrtev, v lokalih se srečujemo s pevaljkami in samim hudobcem, v hitrem in delirantnem tempu.
Ker je prizorišče hriboviti Balkan in trgovanje z organi, Vrenčur ustrezno obarva jezik z balkanskimi lokalizmi, turcizmi, starosvetnostjo, malo nas zmotijo borgesovske fusnote, ki naj bi ustvarjale napetost in bile morda duhovite, vendar bi bile zlahka vpete v tekst.
Jezik je inovativen in mestoma rahlo pretenciozen, samogeneriranje besedila je pogosto primerjano z ovulacijo. Pri tem ne manjka tiste ležernosti in vsegliharstva, ki jo ob svojih skoraj tarantinovskih nalogah udejanjajo Čatrovi izterjevalci in Ata prvi med njimi, sorodna je tudi zadimljena in oštarijska atmosfera, pa iskanje arkadije v ruralnem in podeželskem.
Vrenčur je podkleten z naratologijo in lenkovskim razmerjem med telesom in tekstom, vendar pri njem ne slutimo bohotne slasti pripovedovanja ali poigravanja z žanrskimi legami, alibi za pobeg v zgolj tekstualnost je prizadetost ob okrutnosti sveta. Čeprav posredno in ne v prvem planu je Urnebes, ob romanu Petra Malika aka Željka Kozinca, eno redkih del, ki se ukvarjajo s preprodajo organov iz oglarske tradicije v balkanskih hribih.