Tiskane izdaje
Lainščkov roman je tretji poskus, po Sprehajališčih za vračanje in Orkestru za poljube, da bi sklenil vodnato trilogijo, ki sta jo uspešno nastavila in zastopala romana Muriša in Ločil bom peno od valov.
Roman v verzih, ki je v maniri starih mojstrov iz 17. stoletja vseboval kratke povzetke poglavij, da bi lahko bralec sploh sestavil zgodbo, ki so jo potem verzifikacija in podobe nadzemskega ter nizanje temačno notranjega zabrisali, in nekoliko predelana ter v prozo prelita verzija, spisana očitno na hitro in po naročilu za potrebe ptujske izpostave EPK, pač nista zadostila prej zastavljenim kriterijem in dosegla pripovedne veščine iz prejšnjih romanov.
Nekaj zadrege je tudi pri Metuljih; res nadaljujejo na reke orientirano tradicijo prejšnjih, dogajanje se je z bregov Mure in Drave preselilo še bolj nizvodno, na sotočje Save in Donave, kjer Marko, glavni akter, služi vojaščino. Iz Zemuna, kjer se zaljubi v srednješolko, ki sodeluje pri kulturni izmenjavi med civili in vojsko, ga potem zaradi nediscipline pošljejo na Kosovo, zato izgubita vsakršen stik, vsemu navkljub, in tega ni malo in še raste, vse do usodnega prepoznanja; med padlimi vojaki v slovenski osamosvojitveni vojni je tudi fant z njenim priimkom in Markovim imenom, zato v njem prepozna svojega sina, stranski proizvod služenja vojaščine oziroma uniformirane ljubezenske zveze.
Roman poskuša biti kar najbolj realističen, pri tem pa seveda nadaljuje tisto že nekoliko izčrpano popisovanje 'velikih' dogodivščin pri služenju vojaščine; te so pri predhodnikih vedno popisane za stopnjo bolj mimetično od preostalega opusa, pa naj gre za novelo Zlati poročnik Lojzeta Kovačiča ali Morovičeve ali Frančičeve popise vojaščine kot še ene v nizu represivnih ustanov, in pri tem je žanr blizu internatskemu romanu, recimo Musilovemu Törlessu ali Lipuševemu Tjažu, pa še kakšnemu pisateljskemu biseru o nadzoru in podreditvi posameznika.
Lainšček predhodnikov pravzaprav ne nadgradi; ne doseže tistega živahnega morovičevskega jezikovnega premeščanja, ne frančičevske obsodbe in občutljivosti, ne kovačičevske monotonije drila in počasnega ubijanja individualnosti. Umanjka širši politični kontekst, recimo sočasni maspok in vdor terorističnih ustaških skupin ali odmev slovenske cestne afere.
Lainščkov roman tako sestavljajo ljubezenska zgodba, popisi vojaške rutine, nekaj narodnih stereotipov in posploševanj. Nekaj je drastičnosti, ki naj razgibajo situacijo, recimo mladi zastavnik fetišist, ki poskušajo dati prepričljivost in prepoznavnost zastavljenemu pripovednemu okviru.
Prvi del pripada vojaščini, drugi osamosvojitveni vojni, in če v prvem prevladuje strah zaradi paranoičnega nadzora in lomljenja hrbtenice, je za drugega, ki mu bolje uspe, značilna tista atmosfera osamljenosti in izgubljenosti, popis kriznega obdobja, ki je našla najbolj artikuliran zapis recimo v Taksistu Boštjana Seliškarja.
Proces osamosvojitve je popisan bolj eksistencialistično in odtujeno, z manj všečnimi in primerno netočnimi poenostavitvami. Predvsem pa roman izzveni v spoznanje, da so bile vse žrtve pravzaprav naše, saj smo nekdaj pripadali isti strani.
