Tiskane izdaje
Član Ameriške akademije znanosti in umetnosti, pisatelj in esejist George Saunders (1958) je specialist za kratke zgodbe, za katere je bil večkrat tudi nagrajen. V knjigi Deseti december, ki prihaja k nam (le) z dvoletnim zamikom, je zbranih deset, ki so med leti 1995 in 2009 izhajale v različnih revijah, največ v New Yorkerju.
Na hitro bi jim težko našli izrazit skupni imenovalec, poleg tega, da so dobro napisane in bralca hitro posrkajo vsaka v svoj svet. Res je, druži jih tudi dejstvo, da so posamezniki v njih podvrženi posebnim (duševnim) stanjem in okoliščinam; ampak konec koncev je to značilno tudi za večino drugih kratkih zgodb oziroma njihovih junakov.
Mimo tega so precej raznolike, kar nedvomno prispeva k (v tem primeru dobrodošli) pestrosti zbirke: tu je fant podrejen strogim (blago rečeno) družinskim pravilom in se mora nekega dne odločiti, ali bi jih bilo vredno prekršiti; tu je možakar bolestno obseden z drogovi; tu je družina, ki se nameni kupit psička od neke druge družine, a jo od tega odvrne pretresljiv prizor na dvorišču; tu je tip, kaznjenec, ki je poskusni zajec za futuristične pripravke, ki jih vbrizgavajo v telo in z njimi dosežejo različne učinke – zaljubljenost, ekstremno slabo počutje, zavezanost govoriti samo resnico, odlično sposobnost izražanja in marsikaj drugega; tu je poziv vodje oddelka uslužbencem k večji storilnosti, ob katerem se bralec ves čas in vedno bolj radovedno sprašuje, s čim se na oddelku pravzaprav sploh ukvarjajo; tu je lokalni »znamenitež« na licitaciji, katere namen je zbiranje sredstev za boj proti drogam; tu je družina, ki si na račun dobitne srečke privošči semplike (prav ste prebrali – med zgodbo postane jasno, za kaj gre), ki jo konec koncev spet pahnejo v nesrečo; tu je tip, ki se iz vojne vrne domov, kjer ga ne pričaka nič obetavnega; tu je moški, ki naj bi preživljal družino, a mu spodleti; tu je na smrt bolan mož, ki se odloči, da bo napravil konec svojemu in svojih bližnjih trpljenju, a ga pri tem zmotijo. Takšna je Saundersova deseterica.
Izbor likov, ki so torej obstranci, nepomembneži, neuspešneži, nesrečneži, ljudje v škripcih in podobno, je, kot rečeno, nadvse raznolik, avtor pa se izdatno posveča njihovim premislekom, občutkom in fantazijam. Predvsem slednjim – svet v njihovih glavah je namreč zelo prisoten in intenziven in kot takšen zahteva pozornost. Še ena skupna značilnost, torej.
Situacije, v katerih se ti junaki znajdejo, so bolj in manj (največkrat zelo) izvirne, v marsikatero zgodbo je vnesena skrivnostnost, v prav vse pa tudi dobrodošla napetost, saj nikoli ne vemo zagotovo, kakšen bo naslednji korak junakov Desetega decembra. Bo v levo, v desno, naprej, nazaj, bo to korak norca ali prisebneža oziroma uravnovešenca? Zvečine odprti konci omenjeno napetost še nekoliko podaljšajo, da obvisi v zraku tudi po zadnji postavljeni piki. Zapisati, da takšne zgodbe bralca potegnejo, je ob povedanem skorajda odveč, kajne.
