Tiskane izdaje
Z novim romanom Erice Johnson Debeljak smo dobili še eno literarno obdelavo ljubljanskih protestniških gibanj, le da je tokrat vsa stvar zavita v žanr kriminalke ter podložena z vprašanjem odnosa starejše generacije do mladih.
Gre za napeto branje, ki z enim očesom zaskrbljeno pogleduje proti tistim, ki bi morali že zdavnaj odrasti, pa zaradi družbenih razmer (beri: recesije) živijo na nevarni ostrini noža.
Erica Johnson Debeljak, ki je zasnovala berljivo zgodbo, postavljeno v ljubljansko okolje, do svojih likov goji materinsko skrb, je pa po drugi strani vseeno dvomljivo, čemu je namenjena apologija ljudi iz policijske branže.
Suban, policijski načelnik s periferije, ki je prišel v prestolnico, da bi našel svojo izginulo hčer Hano, se odloča med očetovsko in detektivsko identiteto, kar je legitimno, toda prikazovanje policistov, ki so nadzorovali protestnike, kot zgolj ljudi, je nekoliko iz trte izvit mirovniški projekt; sploh če upoštevamo, da je avtorica načelo svobode, uporništva kasneje v romanu na celi črti povozila ter odgovornost za to pripisala ljudem iz vladnih oziroma policijskih vrst.
Ampak pojdimo lepo od začetka. Roman je grajen na suspenzu študentke Hane (pozorni bodite na uvodni zapis!). Vsa pozornost se tako prenese na Haninega očeta, predvsem pa na nočnega zalezovalca, anarhista, pisca grafitov brez barve, nevidno silo, ki premika mesto, kot ga v romantičnih okvirih opiše pisateljica – Domna Troho.
Menda ne izdamo preveč, če povemo, da je Domen eden tistih protestnikov, ki so povzročali nerede na političnih shodih v prestolnici; to je kasneje tudi razlog za precej tragičen iztek romana, toda Domen s končnim dejanjem, ki ga stori, vseeno dokaže svoje – mladi morajo, če hočejo preživeti, narediti iniciacijski obred, prestopiti iz dobe otroštva v dobo odraslosti.
Če jim ta prestop ni omogočen, raje, vsaj tisti načelnejši, naredijo (tu nedvomno čutimo nekaj camusovske zanesenosti) izbris. Pisateljičina poanta je jasna: podobno kot je nekoč birokratsko kolesje brisalo ljudi, se danes mladi, tudi z izselitvijo v tujino, izbrišejo kar sami.
Drznost tovrstnih misli verjetno prihaja tudi iz avtoričinega zunanjega pogleda, čeprav je cena tega pretirana razlagalnost, kot bi avtorica imela v mislih tudi neslovenskega bralca, kar je najbrž dejstvo glede na to, da je knjiga izvorno napisana v angleškem jeziku. Roman torej lahko beremo kot družbeno kritiko, pri čemer avtorica družbene reze izpelje ne skozi dialoge, temveč skozi zaustavljeno pripoved.
Njen glas je najmočneje čutiti na mestih, kjer je komentirana kičasta fasada mesta. Mesto Ljubljana je četrti lik v romanu, toda ker so komentarji o njem podani skozi Subanovo perspektivo, ki je kot mož s periferije do mesta nezaupljiv in nostalgičen do časov, ko še ni bilo tako preplavljeno s turisti, je urbanost prisiljena.
Med vrsticami najbolj zaživi skozi Domnove nočne pohode, in če ob koncu ne bi bilo komentarjev, češ da moški osmislitev doživi s tem, da poskrbi za družino, bi bilo mogoče reči, da je avtorica do vprašanja mladih moralizatorska, ne pa tudi pokroviteljska.
