Tiskane izdaje
Hrvaška pisateljica Tatjana Gromača je slovenskim bralcem poznana po prevodih pesniške zbirke Je kaj narobe?, poetičnega romana Črnec in krajinskih skic oziroma potopisnih esejev Bele vrane, nastalih kot posledica potovanja s prijateljem fotografom po hrvaški Istri, kjer živi, in sprva objavljenih v Feral Tribune.
Istrski trenutki, zasačeni v lepi nedokončnosti in namesto ujeti v fotografski objektiv preliti na papir. V na videz nedodelani, robati obliki zapisani utripi nekega prostora in časa. Skrito oko pogleda, ki vidi to, kar si želi videti, na kar je naravnana njegova frekvenca.
Podobno kot sedemintrideset kratkih zgodb v Vranah sestavlja mozaik istrske pokrajine, njenih naravnih lepot in predvsem tistih skritih ljudi v njej, ki se z nenavadnimi in nezavidljivimi poklici trudijo preživeti, je roman Božji otročički sestavljen iz na pogled naključnih, fragmentarnih izsekov iz življenja matere prvoosebne pripovedovalke. Mati se zaradi duševne bolezni večkrat seli v bolnišnico, predvsem pa s specifičnostjo v veliki meri zaznamuje celotno družino, predvsem hčer.
Preprosto, neposredno, skoraj dokumentaristično speljana pripoved se bere vsaj dvoplastno. Pogled, ki zajame posamezen trenutek in ga malo kasneje, subjektivno zaobjetega, zapusti – gre za prepoznavno značilnost avtoričine pisave, ki včasih budi občutek o neizpeljanosti določenega vzgiba, hladni nedokonč(a)nosti, in s tem namiguje, da podobno kot istrskih pokrajin tudi človekovih notranjih pokrajin ne poznamo tako, kot mislimo, da jih – je hkrati refleksija širše sodobne družbe.
Kritika zdravstvenega, psihiatričnega sistema je tudi kritika ureditve sveta nasploh, v katero s(m)o ujeti vsi, tudi privilegiranci v belem, ki imajo z igranjem družbenih vlog monopol nad socialno šibkejšimi, a so hkrati del iste mašinerije, ki jim nekoliko bolj sofisticirano prav tako odvzema svobodo.
Zato skozi osebno stisko posameznika iz romana ves čas pronica politično postavljen svet, ki se krehajoče sesuva vase in skozi krike tega posameznika kliče po nujni preobrazbi, o kateri pa ni videti, da se bo zgodila. Ker so kriki posameznika še vedno premalo slišni, prehitro zadušeni.
Pripoved bralca popelje v bližino izvora materine duševne stiske, skozi katerega avtorica niza obče resnice medčloveških odnosov in njihovih posledic, ki vzpostavljajo omenjeno kaotičnost sveta in bi jo mogli zvesti na prav vsako družbo, tudi našo. To je najbrž najmočnejši domet romana, ki s preprosto, neinovativno zgodbo posega precej dlje od prebranega.
»Mati se je spričo svojega globoko vsajenega strahu pred svojim vrhovnim vodjem in avtoriteto, bogom – očetom – vojakom strahotno bala vsega, kar je nosilo plašč moči in oblasti. Zaradi tega strahu mati ni nikdar odrasla, kajti ko bi odrasla, bi doumela, da je avtoriteta teater in fikcija ter da za utelešenjem moči tičita nemoč in strah, da za zavestjo o lastnini ni veličine, ker se veličina skriva šele v razrešitvi lastninskih razmerij in izstopu iz njih, iz sleherne želje po prilaščanju česarkoli, pa čeprav plesnive zeljne glave.«
