Tiskane izdaje
Med govoricami, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, je Komeljeva, kakor se razkriva v avtorjevih zbirkah od Hipodroma (2006) naprej – in najnovejša, Noč je abstraktnejša kot n, pri tem ni izjema –, bržčas ena najbolj ambicioznih. To, seveda, ne v smislu zasledovanja pesnikove zunanje, socialne potrditve oziroma uveljavitve, ampak v smislu drznosti, daljnosežnosti, tudi radikalnosti učinkov, ki se jih Komeljeva pesem slej ko prej nadeja izzvati.
Zdi se namreč, da je vanjo vpisana otroška želja, uničiti svet, / ne da bi s tem poškodoval katerokoli bitje. Uničenje obstoječega sveta, o katerem je tu govor, se v Noč je abstraktnejša kot n godi s potrpežljivim in natančnim spodjedanjem oziroma razgrajevanjem – tu si sposojam formulacijo Branislave Vičar – tistih »simbolnih koordinat, ki določajo obstoječo konsenzualno realnost«.
Pričujoča zbirka, z drugimi besedami, postavlja pod vprašaj nekatere najbolj udomačene, kakor da povsem naravne, samoumevne koncepte, s katerimi smo navajeni misliti oziroma vzpostavljati svojo dejanskost. Pesmi, zbrane v Noči, nam tako zatrjujejo – vse to v Komeljevi zdaj že zlahka prepoznavni, pretehtani in miselno kompleksni pa hkrati vseskozi emocionalno skrajno intenzivni dikciji –, da kadarkoli koga pokličemo po imenu pa tudi kadarkoli rečemo svet, narava, celota, smisel, identiteta ali jaz, vedno nekaj – nekaj ključnega – izpustimo, zatajimo, pahnemo v slepo pego.
Tovrstne čedno priročne posplošitve so, drugače rečeno, vselej lažnive, so nedopustno nasilne redukcije, kajti človek je, kot beremo na nekem mestu, vselej več ljudi, vsak posamezen človek je nujno iz več ljudi, še več, noben človek sploh ni samo človek, vedno je tudi druga bitja – je ptič, na primer, in je zajec, je konj in je jež –, brezštevilna druga bitja je, skratka, tako da človek navsezadnje nikdar ni isto bitje. Tisti pa, ki zmore na sledi Williamu Blaku v zrncu peska videti ves svet, tam vendarle vidi samo [sic!] ves svet.
Naloga poezije – pričujoče Komeljeve kakor menda tudi vsake druge, ki si zasluži ta označevalec – je tako slej ko prej upati si videti vse to, kar vidiš, je izoblikovati jezik, ki bi izbrisal 'moje', je do skrajnosti problematizirati staro antropocentrično razlikovanje med človekom in živaljo: Če je umetnost samo za ljudi / se mi gnusi enako kot lov!
Da se torej pesmi, zbranih v Noči, drži nekaj osupljivo utopičnega, nemara kar donkihotskega, je jasno – ne le njihovim bralkam in bralcem, ampak tudi njihovemu govorcu. Pa to ni, kot bi lahko mislili, njena slabost. Nekje proti koncu zbirke, v pesmi, ki govori o prvi svetovni vojni posebej in o vojni nasploh ter mrzličnem iskanju nečesa, kar bi jo upravičilo, jo navsezadnje napravilo smiselno, namreč beremo: [I]n kar postavljam proti vsemu temu, / ni s stališča obstoječega nič – / in vse to postavljam proti vsemu temu.
Kar tu, z drugimi besedami, šteje, je sama gesta – pogumna, nepreračunljiva in neodložljiva – iskanja take poezije. V tem je upanje onkraj tistega, kar naj bi danes sploh smeli upati. Mislim, da boljšega odgovora na planetarno civilizacijsko-ekološko krizo v kontekstu slovenske poezije že dolgo nismo brali.
*Drzni si upati
