Tiskane izdaje
Ko so junija 2015 na televiziji v živo prikazali Donalda Trumpa, ki se je spustil po tekočih stopnicah v preddverje nebotičnika Trump Tower in tam oznanil, da se bo potegoval za položaj predsednika ZDA, so to skoraj vsi novinarji dojeli kot izraz njegove domišljavosti in prevzetnosti.
Tako pravi ameriški novinar in Pulitzerjev nagrajenec David Cay Johnston v knjigi Donald Trump – resnica o poti na vrh, katere prevod Sama Kuščerja je objavila Mladinska knjiga. Johnston je Trumpovo napoved vzel resno, saj je raziskovalni novinar že desetletja, o njem je večkrat pisal in z njim naredil več intervjujev.
Ker je menil, da Trump pravzaprav lahko postane predsednik, se je odločil napisati knjigo, ki naj bi prepričala čim več Američanov, naj ga ne volijo. Knjiga je v Ameriki izšla lani v času volilne kampanje. Očitno Američanov ni prepričala oziroma je niso kaj dosti brali, je pa še vedno zanimivo branje in bo zanimiva vsaj toliko časa, dokler nas bo zanimal Trump kot ameriški predsednik.
Potomec priseljencev
Trumpovi predniki so živeli v Nemčiji in so se pisali Drumpf. Donaldov ded Friedrich je iz dokaj skromnih razmer v vinorodnih krajih jugozahodne Nemčije odšel za boljšo prihodnostjo v ZDA leta 1885, ko je bil star šestnajst let in mu je grozilo obvezno služenje vojaškega roka. Materi, vdovi, je zgolj napisal sporočilo. Vselil se je k starejši sestri Katherine v New Yorku, ki je z možem že prej pripotovala tja.
Zatem se je namestil v Seattlu in odprl mlečno restavracijo z bordelom. Z zvijačo – zlagal se je o svoji starosti in o tem, da je pripotoval v New York dve leti prej, je hitro postal državljan ZDA. Hlepel je po bogastvu, ukvarjal se je z različnimi posli, tudi nezakonitimi. Premožen se je vrnil v Nemčijo po ženo, primerne kandidatke mu je predstavila mama. Njegov vnuk Donald, kot je znano, ne mara priseljencev, sploh tistih, ki so nezakonito vstopili v ZDA.
Deda je pokončala pandemija gripe, pri poslih ga je nasledil Donaldov oče Fred, prav tako podjeten mož. Tudi on se je ukvarjal z zakonitimi in nezakonitimi posli ter bogatel. Ukvarjal se je z raznimi dejavnostmi, predvsem z gradbeništvom. Ni slovel po kakovostni gradnji niti po dobrem upravljanju stanovanj, ki so bila namenjena najemnikom. Gradil je z najcenejšim gradbenim materialom in zgradil 27.000 socialnih stanovanj ter subvencioniranih vrstnih hiš. Za številna od teh družina Trump še danes pobira najemnino.
Nastopaštvo
Donaldov oče je bil nastopač in njegov sin je to podedoval po njem. In bil je stiskač: kadarkoli se je pojavil na gradbišču, je na tleh pobiral žeblje, da so jih mojstri uporabili. Večkrat se je znašel v preiskavah zaradi goljufij, sodelovanja z mafijci in drugimi kriminalci, manipuliral je z novinarji in jim predstavljal svojo resnico. Njegov sin Donald je pozneje prav tako vzpostavil zveze z različnimi kriminalci.
Oče Fred je bil strog, od sinov je pričakoval, da se bodo ukvarjali z družinskimi posli. Najstarejšega sina, Freda ml., ter mlajša, Donalda in Roberta, je vozil na gradbišča. Fred ml. naj bi se prvi vključil v posle, a mu ni bilo do tega. Postal je pilot. Naslednji sin, Donald, je očeta bolj ubogal, sicer pa je bil težaven, neprilagojen otrok. Tudi sam je dejal, da je bil težaven in da je v drugem razredu udaril učiteljico. Diplomiral je iz ekonomije in že med študijem sklepal resne nepremičninske posle.
Spor za dediščino
Njegov starejši brat, Fred ml., se je poročil s stevardeso, ki je oče, Fred st., ni prenašal. Imela sta dva otroka, se ločila, Fred ml. je zaradi alkoholizma opustil pilotiranje. V začetku osemdesetih let je umrl, Fred st. pa je takrat sestavil oporoko tako, da so levji delež premoženja dobili sinova Donald in Robert ter hčeri Maryanne in Elisabeth. Le malo od predvidene petine je zapustil potomcema Freda ml. Vsak sta dobila zgolj po 200.000 evrov, toliko kot vsi drugi vnuki, in ne deleža, ki bi ga najbrž dobil njun oče, Fred ml., če bi bil še živ.
Nečak Fred III., sin Donaldovega pokojnega brata, je zelo potreboval denar za zdravljenje težko bolnega sina Williama, čigar življenje je bilo ogroženo. Bila je tožba, Donaldov nečak je izpodbijal oporoko, češ da ded ni bil prišteven, Donald, njegov brat in sestri pa se niso hoteli odpovedati svojemu deležu. Donald je izjavil, da je pač takšna očetova oporoka.
Leta pozneje, ko se je Donald potegoval za republikansko predsedniško nominacijo, je novinarjem dejal, da sta bila njegova nečak in nečakinja prikrajšana v oporoki zato, ker oče ni maral stevardese, s katero se je poročil njegov sin. Na koncu so se pogodili, vendar za javnost niso hoteli povedati, kako.
Premoženje
Novinarji so okvirno ocenili vrednost premoženja Donaldovega očeta na od sto milijonov do tristo milijonov dolarjev, vendar je bilo nedvomno večje. Premožni ljudje praviloma prikrijejo bogastvo pred davkarijo z zapleteno lastniško strukturo. Donald je vse bolj postajal tak kot oče. Imel pa je še eno lastnost, namreč, rad se je hvalil z ženskami, ki jih je imel ali pa tudi ne.
Njegovi posli so cveteli, večkrat se mu je tudi zalomilo. Danes brez težav govori o štirih stečajih, pri katerih so njegovi investitorji izgubili več kot 1,5 milijarde dolarjev, češ da je to bila standardna poslovna taktika prestrukturiranja dolga. V resnici je bilo šest stečajev, zadnji leta 2014.
Donald Trump je v več kot štiridesetih letih pojavljanja v javnosti predstavil zelo različne vrednosti svojega čistega premoženja. Včasih se številke razlikujejo za več milijard dolarjev. Leta 1990, ko je bil njegov poslovni imperij na robu propada, je avtorju te knjige in številnim drugim novinarjem povedal, da njegovo premoženje znaša tri milijarde dolarjev. Drugim je rekel, da znaša pet milijard.
Dokumenti so kmalu zatem pokazali, da je v minusu za tristo milijonov dolarjev. Ko se je spomladi leta 2015 pripravljal za republikansko predsedniško nominacijo, je ob različnih dnevih izjavljal različno – od 8,7 milijarde do enajst milijard. Trumpu se zdi vrednost njegovega čistega premoženja zelo pomembna za njegovo javno podobo.
Željan pozornosti
Donald Trump je bil vedno rad deležen javne pozornosti, zato je neredko sam poklical novinarje in jim pripovedoval bodisi o svojih podvigih zapeljivca bodisi uspešnega poslovneža, podtikal jim je neresnične informacije. Ko je klical, se je predstavljal kot svoj predstavnik za odnose z javnostmi – včasih z imenom John Miller, drugič kot John Baron ali Barron. Tako je ime sinu, ki ga imata z zadnjo ženo Melanio. Obstajajo zvočni zapisi, na katerih je Trumpov glas povsem prepoznaven. Lažnega imena ni uporabljal le za lastno promocijo, temveč tudi za izrekanje groženj nasprotnikom.
Trump skrbno spremlja, kar novinarji pišejo in govorijo o njem, včasih pozna celo imena novinarjev obrobnih medijev. Še eno lastnost ima, sila neprijetno za mnoge, ki so se mu kdaj zamerili – tega nikoli ne pozabi in se prav sistematično trudi, da bi se jim maščeval.
ZDA kot podjetje
Lastniki podjetij odslavljajo sodelavce in tako je počel tudi Trump. Avtor knjige, ki jo je torej pisal, preden je Trump postal predsednik, pravi, da si predsednik tega ne more privoščiti in da se mora sprijazniti s silami, ki niso pod njegovim nadzorom. Trump pa jasno kaže, dodaja, da bi se požvižgal na to. Zdaj v praksi res kaže, da počne vse to in vodi državo, kot bi bila njegovo podjetje.
Avtor knjige pravi, da v resnici ne moremo spoznati Trumpovega značaja, lahko pa ga ocenimo in razumemo na podlagi njegovega ravnanja. Zato se je posvetil njegovi obsedenosti z denarjem in ugodnostim, ki jih prinaša bogastvo, pa tudi njegovim številnim izjavam o ženskah kot predmetih, katerih vrednost se meri predvsem po velikosti prsi in dolžini nog.
Trump je s tem, pravi pisec knjige, da se ne meni za pravila in določbe, ki omejujejo ravnanje drugih, za nekatere postal junak, za druge odpadnik. A naj ga človek obožuje ali prezira, ob njegovem javnem ravnanju bi se morali vsi zamisliti nad vrlinami, ki bi jih hoteli videti pri svojih političnih voditeljih, premisliti bi morali tudi, zakaj je toliko priložnosti, da človek, kakršen je Trump, dobi na desetine milijonov glasov. Morali bi se vprašati, zakaj je toliko Američanov navdušenih nad tem, da jih vodi nekdo, čigar javne izjave kažejo, da se niti najmanj ne zmeni za pravila in omejitve, ki vzdržujejo sistem upravljanja države.
Trumpov uspeh pri volivcih pripoveduje pomembno zgodbo o globokih težavah, v katerih se je znašla Amerika, ugotavlja David Cay Johnston.
