Tiskane izdaje
Roberto Saviano je že pri šestnajstih ugotovil, kakšno bo njegovo življenjsko poslanstvo. Ko je mafija njemu ljubega duhovnika Don Peppina, ki je pridigal proti mafijski združbi Camorra, brutalno umorila z dvema streloma v glavo, se je odločil, da bo nadaljeval tam, kjer je moral duhovnik nehati.
Napisal je protimafijsko knjigo Gomora. Naslov je povzel po Don Peppinu, ki je sonarodnjake pozival, naj nehajo živeti v Gomori, pogubnem bibličnem mestu.
Kakšno usodo je doživela prva Savianova knjiga, vemo – prodala se je v nakladi deset milijonov izvodov in bila prevedena v petdeset jezikov, Matteo Garrone pa je po njej posnel istoimenski film, za katerega je dobil veliko nagrado na festivalu v Cannesu. Toda Savianov uspeh ima tudi temno plat.
Camorra je na njegova razkritja odgovorila z grožnjami s smrtjo, »umorili naj bi ga še pred božičem«. Francesco Schiavone, šef mafijske združbe v Casalu, je dejal, da naj ta »veliki romantik, zagovornik bog ve česa, raje utihne«.
Toda Saviano je vedel, da ni mogoče utihniti, saj je povedal že preveč. Postal je »hodeči mrtvec«, človek v zlati kletki, ki se je moral skrivati in je bil pod stalnim policijskim varstvom. Nekakšen Salman Rushdie številka dve. Trenutno se menda ne skriva, temveč predava kriminalno ekonomijo na ameriški univerzi Princeton.
Corleone je kot Disneyland
Pred Savianom se svet ni zares zavedal obstoja neapeljske mafije. Srce italijanske mafije je bila v zavesti večine ljudi Sicilija, to predstavo so utrdile krvave romantične zgodbe, ki smo jih gledali na filmskih platnih. Saviano, ki je bil rojen in je odrasel v mestu Casal di Principe v Kampaniji, je od malih nog vedel, da je njegova domača pokrajina prepredena z vseprisotno in izjemno okrutno mafijo Camorra, ki je še hujša od sicilijanske Cose Nostre.
»Star sem bil trinajst let, ko sem videl prvo truplo,« pravi. Potem jih je videl še veliko, preveč. Po njegovih besedah je Camorra v času njegovega življenja pobila 3600 ljudi. Za eno od teh žrtev je njegov oče, po poklicu zdravnik, poklical reševalno vozilo in bil za »napako« kaznovan z brutalnim pretepom.
Hoteli so ga naučiti, da se mafije ne moti pri delu. »Corleone, dom sicilijanskih Corleonejev, je za ljudi iz Neaplja kot Disneyland,« pravi Saviano. Kampanija je pekel na zemlji, tovarniška izdelava zasvojencev, trupel in kriminalne statistike. Ljudje živijo kot podgane v pasti.
V neposreden stik z dilerji je Saviano prišel prek priložnostnih del, ki jih je opravljal po končanem študiju filozofije. Kot asistent se je pridružil fotografu, ki se je specializiral za mafijske poroke, delal je v restavracijah, ki jih upravlja Camorra, na mafijskih gradbiščih ... Informacije je dobil z vztrajnim brskanjem po arhivih sodišč in policijskih kartotekah.
Kmalu je imel dovolj materiala za knjigo. Pravi, da se v pisanje ni podal zato, ker bi hotel obsoditi mafijsko delovanje, temveč ker ga je zanimalo, kje se konča svet, v katerem vlada pravni red, in kje se začne svet Camorre. Ugotovil je, da sta del istega kovanca. Isti človek je navzven uglajen družinski oče in podjetnik, ki govori več jezikov in se zanima za umetnost, v svojem skrivnem življenju pa je brutalni mafijski morilec.
Saviano ima danes 34 let, njegove črne oči delujejo utrujeno in ima temne podočnjake. Z golo glavo in ostrim pogledom deluje rahlo mafijsko, čeprav takih opazk, ki jih včasih sliši od občinstva na predavanjih, ne jemlje s humorjem. Topel nasmeh hitro zmehča oster videz. »Moje življenje mi ne pripada več,« pravi.
Svet se vrti okoli koke
V svoji zadnji knjigi Ničničnič (slovenski prevod je nedavno izšel pri Mladinski knjigi in je delo Irene Trenc - Frelih) da Saviano italijanskemu mafijskemu dogajanju globalno perspektivo. V središču dogajanja je kokain, beli prašek, ki poganja sodobno ekonomijo in v skupni pekel povezuje kalabrijske poslovneže, kolumbijske kmete in mednarodne bankirje. »Ekonomija koke čezmerno raste in sega v vse konce sveta,« zapiše Saviano. Okrog kokaina se vrti svet, bi lahko rekli. Zgodb, ki jih naplete in preplete pisatelj, je to pot res veliko.
Če hočeš razumeti koko, moraš razumeti Mehiko, pravi. Zato piše o mehiških kartelih, denimo o kartelu Los Zetas, ki je znan po neizmerni okrutnosti – njihova osebna vizitka so glave, odrezane z motornimi žagami. Piše o Los Kaibiles, neverjetno okrutni antiteroristični in antimafijski enoti, ki je po lastni definiciji stroj za ubijanje.
Po srečanju z enim od njih Saviano ve, da se okrutnosti naučiš, zato lahko bolje razume tudi mafijsko okrutnost. Če razumeš Kolumbijo, razumeš narkobiznis, pravi Saviano, saj so tam ustvarili matrico zločinske ekonomije.
Postreže z zgodbo o medellinskem kartelu in Pablu Escobarju. Pa z zgodbo o lepotni kraljici Natalii París, ki se je poročila z mafijcem, ta pa je kasneje postal informator ameriških protimafijskih agentov. In z zgodbo o mafijcu El Monu, Opici, ki se je v nekem trenutku pokesal za grehe in predal policiji, na sodišču pa je mirno odrecitiral poboje, ki jih je naročil ali izvršil.
Saviano nas popelje tudi v svet ruske mafije, v kateri obvladuje vse niti The Brainy Don, Semjon Judkovič Mogilevič. V tem poglavju Saviano zapiše: »V letih raziskovanja kriminalnih greznic po vsem svetu sem ugotovil, kaj vedno spodbudi rast mafij: praznina v oblasti, šibkost, gnilost države ...«
Zanimivo je poglavje o tihotapljenju droge. Pisatelj predstavi neskončno domišljijo tihotapcev, ki sega od mul (ljudi, ki prečkajo mejo tudi z do sto vrečkami kokaina v želodcu) do psov, ki nosijo drogo na enak način, podmornic, ki jih imajo v lasti narkokarteli, in zabojnikov MAERSK v pristaniščih, ki so zanj vedno pravi simbol tihotapljenja droge.
V Neapelj se vrača
Tudi Saviano pravi, da je zgodb veliko in da se jih ne more rešiti. »Pisati o kokainu je, kot da bi ga uporabljal. Hočeš vedno več novic, več informacij, tiste pa, ki jih najdeš, so sočne, ne moreš več brez njih. Postal si addicted, odvisen.«
Savianov pisateljski stil je nekje med novinarsko reportažo, preiskovalnim novinarstvom, esejistiko, avtobiografijo in romanom, svojevrsten žanrski hibrid. Vse, kar zapiše, temelji na resničnih dogodkih in osebah, zato o njem pravijo, da je časopisnim poročilom iz črnih kronik dal obraz. Je pa Saviano tudi nekakšen pesnik. Poglavje Koka # 4 je pesnitev, posvečena koki: Ona je Dream in Beam, žarek luči. / Je Aire, ker si od nje lahek kot zrak, / je Dih, Soplo po špansko, / ali preprosto Sobre, ker si od nje vedno visoko.
