Tiskane izdaje
Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej je – odkar je lani izšel – požel vsesplošno navdušenje in bil večkrat nagrajen. Avtorica, ki se je v minulih letih vpisala v slovenski kulturni prostor s prvencem Krst nad Triglavom, potem pa s pronicljivimi, temačnimi kratkimi zgodbami v zbirkah Fragma in Temna snov, je z drugim romanom velikopotezno razgrnila zgodovinsko obdobje konca 16. stoletja v deželah na območju današnje Slovenije.
Kronosova žetev skuša z izmenjavanjem vpogledov ali perspektiv na življenje konec 16. stoletja na našem prostoru nekaj povedati o minevanju, ponavljanju in tudi naši politični sodobnosti.
Roman izmenjaje predstavlja različne junake in njihovo usodo v času, ko se na tem prostoru začenja protireformacija, rekatolizacija, ki prinaša s seboj tudi pogrome proti luteranom, Judom, čarovnicam ipd. V tem družbenopolitičnem okviru spremljamo nižje sloje, denimo preudarne, inteligentne kmečke deklice, ki so žrtve zlorab, razsvetljenega deželnega grofa Friderika, pokvarjenega cinika knezoškofa Wolfganga, pisarja Nikolaja Pavlina; vmes smo deležni medklicev in tuhtanj ljudstva, ki je žrtev lastnega pragmatizma in se pusti vsakič znova zapeljati ali ustrahovati oblastnikom.
Roman deluje prav zaradi pestrega, raznolikega izrisa specifične dobe, ki ga avtorica poustvari z različnimi jezikovnimi legami, tako da prepričljivo izumlja (govorjeno) slovenščino izpred več stoletij, pri čemer razlikuje med govorico kmetstva, polno sočnih metafor, psovk in žaljivk, in med vzvišenim, rahlo poduhovljenim govorom Wolfganga, obenem pa izumi tudi slovenski filozofski jezik, ki ga v tesnobnih večerih razvija eden od bolj zanimivih in nenavadnih junakov, pisar Nikolaj, nekakšen slovenski René Descartes.
Demonska očarljivost knezoškofa Wolfganga
Od junakov v knjigi je vsekakor najbolj intriganten ravno knezoškof Wolfgang, ki uteleša Cerkveno oblast. Njegovo držo zaznamuje to, da ne verjame v Boga, nima pa težav s tem, da v njegovem imenu izvaja pogrome, čistke proti raznoraznim Drugim, da zna spretno zaigrati na zavist in strah ljudi pred tem dozdevnim »sovražnikom« ljudstva ter pri tem še zviševati dajatve. To iz njega napravi sijajnega negativca, je nekakšna demonska očarljivost, izbornost besednjaka, pa tudi intelektualna pronicljivost, ki se izzivalno sooča z nekaterimi osnovnimi teološkimi in političnimi vprašanji.
Cinizem, ki veje iz njegove izkrivljene pozicije, aludira na sedanjo politično sodobnost in cinične oblasti, ki se navadno niti ne trudijo prikriti resničnih interesov za svojimi zgrešenimi političnimi ravnanji. Dialog s sodobnostjo, ki v romanu odseva na več ravneh – z motivi futuristične prihodnosti, v jasnem stališču o položaju žensk –, je morda najbolj otipljiv in učinkovit ravno pri vprašanju politike kot stvari urejanja občega in skupnega. Kritična ost je namreč uperjena tudi v tiste sodobne Cerkvene dostojanstvenike, za katere vprašanje vere sploh ni pomembno. Še več: veliko lažje in učinkoveje se da izvajati Cerkveno politiko, če niti ne verujemo v Boga.
Ena največjih vrlin romana Kronosova žetev je prav v tem, da nas prestavi v davno preteklost, potegne vanjo in v kulturne specifike tukajšnje protireformacije, ne da bi ob tem izgubil svežino in jasno politično držo do sodobnosti. Seveda pa romanu, kot je značilno za avtoričin opus, ne manjka niti ironije niti humorja.
