Tiskane izdaje
Gabriel García Márquez je podiral in še podira rekorde branosti romana, ki je svojstven tudi po tem, da ga sočasno hvalijo bralci in kritiki. Doslej je preveden v 35 jezikov, vse naklade pa naj bi presegale 30 milijonov izvodov.
V špansko govorečih deželah naj bi bil roman druga najbolj brana knjiga takoj za Cervantesovim don Kihotom. Prva slovenska izdaja – Mladinska knjiga 1971.
Roman, ki je prispodoba mikro in makrokozmosa Latinske Amerike, je podoben velikanski freski številnih dogodkov in oseb, na kateri čas ne mineva, ampak kroži skozi včeraj, danes in jutri in se vedno potrjuje v zdaj.
Geneza in apokalipsa družine Buendía, katere vseh sedem rodov je zaznamovanih s silno samoto. Stilska briljanca povezave realnega in magičnega v magični realizem, ki je zaznamoval tudi dela Gvatemalca Miguela Ángela Asturiasa in Kubanca Aleja Carpentiera. Magičen element, ki je vpet v realistični kontekst.
Babičine zgodbe
Gabitu, kakor so pravili Gabrielu Garcíi Márquezu v Aracataci, kjer je preživel otroška leta v hiši starih staršev po materini strani, je babica pripovedovala skrivnostne pa tudi grozljive zgodbe, kot da so se v resnici zgodile in ne da bi trenila z očesom.
Samotnega fantička, ki je živel med samimi ženskami, babico-slaščičarko, tetami, indijanskimi služkinjami, rojenega 6. marca 1927, najstarejšega od enajstih otrok, je zaradi teh zgodb dolgo tlačila mora, dokler ni začel pisati. Pozneje je večkrat rekel, da ženske ohranjajo svet, medtem ko ga moški s svojo zgodovinsko brutalnostjo spravljajo v nered.
Ko je 1937 umrl stari oče Nicolás Ricardo Márquez Mejía, se je družina najprej preselila v Barranquillo in potem v Sucre, Gabriel pa je obiskoval jezuitsko gimnazijo v Barranquilli. Nesoglasja z očetom so bila vedno hujša in za vedno je odšel od doma 1943, s tropske obale v hladno, neprijazno Bogotó, kjer je po srečnem naključju dobil štipendijo.
Maturiral je leta 1947, strastno prebiral Kafko, Faulknerja, Hemingwaya pa tudi Petrarco, Danteja in Nerudo in vpisal pravo na univerzi. Isto leto so mu objavili kratko zgodbo v dnevniku El Espectador. V prestolnici je zavladal kaos, ko so 9. aprila 1948 ubili liberalnega politika Jorgeja Eliecerja Gaitána, ki naj bi postal predsednik republike.
Univerzo so zaprli in Márquez seje vrnil v Barranquillo. Pridružil se je krogu znanih pisateljev in pesnikov, zbranih v »Skupini Barranquilla«, četverico med njimi najdemo kot prijatelje-obiskovalce zaprašene knjigarne katalonskega modreca tudi v »Sto let samote«. Pisal je za časopise, komaj živel »iz rok v usta«. Ko sta se z materjo 1952 napotila v Aracataco, da bi prodala hišo starih staršev, ji je rekel, da bo pustil pravo.
»Hočem biti pisatelj in bom pisatelj.« Leta 1955 je nato izšel njegov prvi roman »Odvrženi«. Ko je postal novinar Prense Latine, je kot dopisnik obiskal številne dežele – tudi za železno zaveso in reportaže objavil v knjigi. Svojo ženo, lepo Mercedes Barcha Pardo, je spoznal, ko ji je bilo trinajst let. Čakala ga je in poročila sta se 1958.
Politične razmere v Bogotí, kamor se je vrnil in kjer je dopisništvo kubanske agencije Prensa Latina postalo levičarsko središče, so postale zavratne. Grožnje zaradi prijateljstva s Fidelom Castrom so bile vedno hujše. Z ženo in prvorojencem Rodrigom sta se 1961 preselila v Mehiko, kjer se je Márquez intenzivno ukvarjal s pisanjem scenarijev in filmom sploh. Roman »Huda ura« je poslal na natečaj naftne družbe Esso in dobil prvo nagrado. V istem letu je izdal knjigi »Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal« in »Pogreb Velike mame«.
Ko je 1965 podpisal pogodbo o zastopanju s Carmen Ballcels, ki je vodila založbo Seix Barral in objavila veliko število del književnikov Latinske Amerike, se mu je začela obetati kariera, čeprav se je še 1966 ironično predstavil: »Pišem se Gabriel Gárcia Márquez, gospod moj. Žal mi je. Tudi meni to ime ni všeč, saj je samo nizanje čisto navadnih imen, s katerimi se še nisem poistovetil. Rodil sem se v Aracataci v Kolumbiji pred skoraj štirideset leti in tega ne obžalujem. Ribe so moje nebesno znamenje, Mercedes moja žena. To dvoje je najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju, kajti z njeno pomočjo sem vsaj lahko pisal – in še živim!«
Macondo, kraj brez cerkve in pokopališča
Pred oddajo rokopisa, ki je romal v Buenos Aires na založbo Sudamericana, sta bila z Mercedes tako na psu z denarjem, da nista imela za enkratno poštnino in sta ga poslala v dveh paketih. Ko je knjiga izšla, je samota v njenem naslovu postala neskončno obljudena, saj je bralce dobesedno očarala.
Prvinskost, temperament, magija, širok humor, polnost in poltenost incesta, nenavadna galerija oseb, ki so se zbirale okrog družine Buendía, in sprva zložno, radostno utripanje fiktivnega mesta, ki ga je ustvaril José Arcadio Buendía, a ki je proti usodnemu koncu škripalo s tristo vagoni naloženih postreljenih delavcev, ki so od bananske družbe terjali svoje pravice… Macondo. Kraj brez cerkve in pokopališča, brez državne uprave in brez posebnih stikov zunaj kraja. Tako mlad kraj, da vse reči še nimajo svojega imena in jih je treba izumiti.
Ko so Márquezu 1982 podelili Nobelovo nagrado, je bilo v utemeljitvi zapisano: »Za romane in novele, kjer se fantastičnost in resničnost spajata v bogato vsestranskost pesniškega sveta, iz katerega odsevajo življenje in konflikti celine…«
Márquez se ni držal togega protokola, po katerem so vsi moški v strogi črnini frakov in smokingov, gospe pa v večernih toaletah, ampak je prišel oblečen v snežno belo platneno obleko z ozkim pokončnim ovratnikom, kakršno nosijo v Kolumbiji. S seboj je pripeljal tudi vrhunsko folklorno skupino in slovito pevko z globokim glasom Totó la Momposina (ki je bila pred leti tudi v Ljubljani). Odkritje za »hladno« Evropo. Carmen Ballcels je menda v Stockholmu pokupila vse rumene rože za Gaba.
Postal je živa legenda, le redkokdaj pristajal na intervjuje, še vedno prijateljeval s Castrom … Nekoč je rekel, da bi v spominu bralcev najraje ostal z delom
»Ljubezen v času kolere« (1985), v katero je delno vpletel tudi ljubezen svojih staršev. »Patriarhova jesen« (1975) je bila zanj najboljše, kar je napisal. Leta 1989 je izšel »General v svojem blodnjaku«, zgodba o osvoboditelju Latinske Amerike Simonu Bolivarju, ki simbolično potuje k svoji smrt. V »O ljubezni in drugih demonih« (1994) je povezal eno izmed babičinih zgodb z lastno izkušnjo. Prvi del svoje avtobiografije »Živim, da pripovedujem«, je izdal 2002, 2004 pa še »Žalostne kurbe mojega življenja«. »Pripoved brodolomca« (1970) in »Poročilo o ugrabitvi« (1996) sta ostro in sijajno izrisani ter napeti resnični zgodbi.
Kako najti prav zvenečo pot k tragični usodi rodu Buenída v slovenskem jeziku?
Prvikrat sem dobila v roke po opremi in papirju skromno knjigo »Sto let samote, 8. izdajo, v pisarni urednika Ivana Potrča 1969. Navado imam, da knjigo preberem na dušek … trikrat, štirikrat, prevedem eno ali dve strani na začetku, na sredi in proti koncu, da si predstavljam, kakšen ritem bo treba ubrati ... kje so avtorjeve pasti, upoštevati listanje po slovarju in kakšni enciklopediji … Odnos do dela in avtorja mora biti iskriv, skoraj erotičen in sočasno iskateljski, vsaj zame …
Magični realizem mi je bil blizu že zaradi Asturiasovih Gvatemalskih legend, ki sem jih prevedla 1980 … Vse, kar je bilo magično, me je navdušilo, ničemur se nisem čudila … Brala sem počasi, z občudovanjem besedišča, čeprav so se mi že pobliskavali diapozitivi, v katere se mi živo spreminjajo posamični prizori zgodbe. Zbrala sem vse, kar sem mogla o Kolumbiji … Ko pa sem prišla do petega Joséja Arcadia, sem obupala, vedoč, da si moram najprej narisati družinsko deblo.
Pri ženskah je bilo lahko, Ursula, Amaranta, Rebeca, Remedios, Pilar Ternera, Santa Sofia de la Piedad. Fernanda del Carpio, Meme, Amaranta Ursula … Ko sem označila vse, ki jim je bilo ime José Arcadio ali Aureliano, in napisala na lističe, kateri po vrsti in na kateri strani, sem se lotila prevajanja. Zaradi notranje sile, s katero so prepojeni stavki v romanu, naj bodo odločni, razigrani, razbrzdani, razočarani, nasilni ali nostalgični, na smeh potegnjeni ali incest razkrivajoči, mi je bil užitek med sinonimi, če so bili na voljo, najti pravega.
Ko sem proti koncu prišla do zoprnega najedanja, s katerim Fernanda del Carpio na skoraj dveh straneh spravlja ob živce svojega moža, ne da bi si privoščila piko, sem uporabila svoj osnovni, igralski poklic. Tisti del hudovanja in zgražanja sem prebirala na glas, kaj popravila in nazadnje mi je zvenelo v zadovoljstvo. Avtor se ti zavleče pod kožo, kakor pravimo, in ker sem čustven človek, se me usode dotikajo … Ne da bi se zavedala, sem se vselila v hišo Buendíevih … Zato je to moja najljubša knjiga in najljubši avtor.
Zdaj, po skoraj petdesetih letih, mi ni treba več brskati, kje je kakšen Aureliano, ali koliko življenj ima Melquíades, ki je prinesel v dom Buendíevih rokopise, v katerih je napovedan propad družine, a jih do konca razreši šele Aureliano tisti hip, ko orkanski veter zbriše Macondo s sveta. Spet bom spremljala vsa ta samotna bitja, ki iz tega ali onega vzroka ne morejo ljubiti … spet bom šla rada in po prstih skozi te včasih krhke včasih nasilne samote, ki jih tako globoko čutim … z bobni, ob katerih poje Totó, la Momposina in tudi z rdečim svinčnikom za popravke.
Marquez se je že 1999 zdravil zaradi limfnega raka in se umaknil iz javnega življenja. 18. aprila 2014 je umrl v Ciudad Mexicu, kjer je nekaj desetletij živel. V Kolumbiji so razglasili tridnevno, v Mehiki pa enodnevno žalovanje. Svetu je zapustil vredno dediščino – »Sto let samote« in vsa druga dela.
