Roman Draga Jančarja o mladem človeku, »čigar sanje še niso utrujene«

Drago Jančar o svojem novem romanu: Padel sem tja, od koder sem se hotel umakniti – v današnjo Slovenijo.

Objavljeno
07. oktober 2014 16.35
 Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Pri založbi Modrijan je pravkar izšel Jančarjev novi roman Maj, november. Pobudilo ga je bežno srečanje z mladim muzikantom na Dunaju.

Tako je nastal roman o mladeniču, ki bi nekoč rad odigral Mendelssohnov violinski koncert, pa konča v mlakuži slovenske tranzicije. O kateri, pravi pisatelj, »ne razmišljam več«.

Vaš prejšnji roman To noč sem jo videl je doživel precejšen uspeh, doma in v prevodih na tujem. Ker gre za odlično napisan tekst, je uspeh razumljiv, vseeno pa je zanimivo, da je slovenska snov tako privlačna tudi za tuje bralce, nazadnje, kolikor vem, francoske. Kaj pravite?

Težko rečem, kaj je pritegnilo francoske bralce, sodeč po kritiških odzivih, kolikor sem jih bral, to ni bilo specifično slovensko ozadje, bolj jih je zanimal usoden razplet življenja neke ženske v razburkanem zgodovinskem času. Skozi katerega gre vsakdo s svojo prepričljivo resnico, rezultanta teh resnic pa je tragična. Nisem se poglabljal v vprašanje, ali bi se lahko kaj takega zgodilo tudi pri njih, domnevam, da bi se lahko.

Ob branju zadnjega romana dobi človek vtis, da ste si dobro ogledali Dunaj, posebej Ottakring?

Lani sem kar nekaj časa preživel v tem mestu in tudi del knjige sem napisal tam.

Slovenska tranzicijska stvarnost­ vstopa v slovenski roman razmeroma pogosto (pri Lainščku, Flisarju, Skubicu, Mazziniju, Vojnoviću, Kordešu, Golobu ...), zašla je, ne preveč uspešno, tudi v film, ampak zdi se, da je tranzicija kot specifično družbeno stanje v specifični slovenski preobleki postala kompleksen predmet razmisleka šele v vašem romanu. Pri vas namreč ne gre za parcialni vidik, ampak za poskus celote. Takšen je bil tudi načrt, kajne?

Niti ni šlo za načrt, skoraj za naključje. Na Dunaj sem si pripeljal nekaj gradiva za obsežnejšo literarno stvar, ki me že precej časa zaposluje, del je tudi že napisan. Ker gre spet za, kot bi vi rekli, slovensko snov, spet zgodovinsko, se mi je zdelo, da se bom z malce geografske distance in proč od našega utrujajočega vsakdana lažje soočil z njo in mirneje delal.

A se mi je ob srečanju z neznanim uličnim muzikantom sprožila drobna zamisel, ki mi ni dala miru: vprašanje o sanjah mladega človeka, ki hoče vtisniti v svet svojo podobo, svoje znanje, talent. Ob tem pa se sooča z najbolj elementarnimi in tudi banalnimi eksistenčnimi vprašanji.

Ni dovolj, da je človek nadarjen – in vsaj po mojih skromnih možnostih presoje je tisti fant igral odlično –, treba je tudi preživeti, pa čeprav tako, da ti padajo kovanci v violinski kovček. Pomislil sem na mlade ljudi v moji deželi, ki s pametnimi glavami na ramenih in diplomami v žepih životarijo brez služb in stanovanj, nekatere poznam. V kakšen svet pravzaprav vstopajo?

Torej sem odložil težko gradivo zgodovine, da bi se spogledal s sodobnejšo temo. In padel sem tja, od koder sem se hotel umakniti: v današnjo Slovenijo. Precej hitro sem ga napisal. Ne vem, ali je iz tega nastal, kot pravite, predmet kompleksnega razmisleka, komaj verjamem. Še zmeraj mislim, da gre zgolj za majhno zgodbo o mladem umetniku, latentnem umetniku, in najbrž zgodba pove nekaj tudi o svetu, v katerem se dogaja, drugače ni mogoče.

Kakšne so posebnosti slovenske tranzicije? Po vašem romanu sodeč so karikirano izražene v dejstvu, da udeleženci državne proslave prepevajo Internacionalo?­ Kdo bi danes pri nas prepeval Internacionalo?

Gospod Dobernik, gospod Bariton, ki jo poje, čeprav nima posluha, gospod Pšeničnik, ki ga najdete tudi v moji noveli in dramskem prizoru Nevidni prah, in mnogi drugi gospodje in gospe. Pojejo 'ki jarem vas teži gorja', pojejo junaške pesmi borbe in dela, ob tem pa razmišljajo, katera podjetja bodo še, da tako rečem, bankrotirali in na katere račune na daljnih otokih in oazah bodo pospravili denar, skratka, na Slovenskem smo mi gospodar.

To je posebnost slovenske tranzicije, ki je seveda karikatura sama po sebi. O njej sploh ne bi bilo vredno pisati, če ne bi tako določala naših življenj in celotne atmosfere, v kakršni živimo. Zase sicer lahko rečem, da sem že marsikaj doživel in bom tudi to preživel. Navsezadnje ima človek knjige in še marsikaj drugega, kar ni odvisno od družbe, v kakršni živi in ki nikakor ni takšna, v kakršni si je nekoč želel živeti.

Toda kakšen svet je to za mladega človeka,­ čigar sanje še niso utrujene? Ki hoče polno zaživeti v skladu s svojimi željami, s svojim talentom, in zapisano je bilo, da vsakdo dobi samo enega. Kako naj ravna z njim, se mu naj odpove, če hoče normalno živeti, bolje rečeno, sploh preživeti?

Svojim romanesknim in pravzaprav tudi dramskim junakom ste dodali še enega, v katerem se zanj usodno srečata zgodovina in intima. Ampak zdi se, da se Ciril Kraljevič še najmanj zaveda teže zgodovine, najmanj je odločen, najbolj se opoteka. Veliko razmišlja, a malo domisli. Rekel bi, da je Ciril med vsemi vašimi glavnimi moškimi liki najmanj junaški. Je to namig na drugačne generacijske lastnosti sedanjikov?

Prav imate, opoteka se. Tako ga vidim. Govori mi: dovolj mi je vaših besed o svobodi in drugih abstrakcijah, tudi vaše hamletovske blodnje o preteklosti me malo brigajo, jaz hočem živeti. Imeti denar in igrati na violino. Ampak bolj ko hoče živeti in preživeti v svetu, ki mu je zmanjkalo teh besed, vseh besed, ki nagovarjajo k smislu in, recimo, idealom, bolj se praznina sveta seli tudi vanj.

Ne samo da se opoteka, še sposobnosti za ljubezen mu zmanjkuje. Morda je to še najhuje. Ko sem urednici Modrijana Bronislavi Aubelj omenil, da pišem neko malo zgodbo o mladem človeku, ki skuša navzgor in zatava v svojem in družbenem labirintu, je rekla, pa saj to je velika tema našega časa. Ne vem, če je.

To je tudi razvojni roman, z dostavkom seveda, da do bistvenega razvojnega dogodka v mladeničevem življenju ne pride. Bralec do konca romana upa, da bo Ciril na koncu le zmagovito odigral tisti Mendelssohnov violinski koncert, o katerem sanja, ampak ne, na koncu ga čaka banalna prometna smrt. Ali zanj res ni druge rešitve?

Je. Upam, da je v kontekstu. Nekakšen bildungsroman v svoji kontradikciji. Morda nekoliko preveč optimistično, a vendarle računa na bralca, ki bo rekel: mogoče je drugače. Z izkušnjo izgubljenih iluzij celih generacij nimam poguma za pisanje zmagovitih sklepnih dejanj.

Vseeno pa bi si želel, da bi iz takšne marginalne usode raslo neko upanje ali celo spoznanje, da si ne moremo dovoliti, da bi nas kar tako premetavalo sem in tja, da tudi ne moremo privoliti v vse, kar počnejo z nami drugi. In kar se konca tiče: doživel sem izgubo sijajnega mladega človeka, svojega­ bližnjega, ki je končal na tako absurden način. Neštetokrat sem pomislil: zakaj? In na Kosovela: vsi bodo dosegli svoj cilj …

Rešitve pravzaprav ni tudi za Štefana Dobernika, v katerem so združene poteze slovenskega tajkunstva?

Ah, dvomim, ne bi posploševal, ne mislim, da biznismeni tavajo vsako dopoldne po prekrokani noči z mačkom po Grinzingu. Predstavljal sem si čvrstega moža z majhnimi slabostmi, podjetnega človeka, ki za razliko od mladega junaka, o katerem pravite, da veliko razmišlja in malo domisli, v trenutku domisli vse, vselej je na dosegu roke nova rešitev, ni mu treba razmišljati, ker mu njegov talent, tudi on ga ima, sproti narekuje odločitve.

A v njegovem razmajanem osebnem življenju mu to ne pomaga kaj dosti, malo se čudi, zakaj grejo stvari narobe, malo zaniha, a koraka naprej. Morda še ni opazil, da se mu izmika smisel tega početja.

Z njegovim priimkom ste vpeljali zanimivo pojmovanje dobrote.

Ja, do vseh je tako dober, trdno verjame, da je. Ampak, kot vemo, noben človek ni samo dober ali samo slab.

Roman Maj, november je potovanje iz pomladne svetlobe v zimsko temo. Je tako nekako videti tudi slovenska tranzicija? Dolgi so namreč njeni zadnji vzdihljaji.

Kam potuje slovenska tranzicija, nimam pojma, o tem sploh ne razmišljam več. Sicer pa naslov romana najdete zapisan že nad neko mojo novelo v zbirki Pogled angela. Tam gre za ljubezensko zgodbo iz zapora, razpeto med majsko vznesenostjo in novembrsko temačnostjo. Tudi tu imamo cvetoči maj in sinje nebo, ki ga potem prekrijejo novembrski oblaki. Takšno je tavajoče potovanje mojega junaka.

Zanimivo, nisem pomislil, da bi bila to simbolika za potovanje slovenske družbe. A če kdo to hoče videti, mu ne branim, tudi mu ne morem. Ko enkrat stvar zapišeš, je odprta bralčevim razlagam, nimaš kaj dodati. Vendar upam, da bo bralec v knjigi našel predvsem potovanje človeka, ki teži k nečemu višjemu, išče, izgublja se, spred oči mu izginja neki cilj ali smoter, ki presega okolje, v katerem živi, in ki omejuje, če ne celo izničuje, njegove sanje in upanja.

Vem, da ne marate odgovarjati na vprašanja o slovenski politiki. Vsi tudi vemo, da ste se zadnja leta od nje vsaj javno odmaknili. Ali vas nikoli ne zasrbijo polemični prsti?

Nič bistvenega nimam dodati. Nazadnje sem se na kratko oglasil, ker so za dve leti poslali v zapor človeka zaradi neznane obljube na neznan način, na neznanem kraju itd., vsi indici kažejo, da je to gladko prepisano od Kafke.

Gotovo razmeroma veliko potujete. Je kaj novega na svetu?

Na zahodu nič. Na vzhodu pa, kot od nekdaj: preveč.