Tiskane izdaje
Raziskovanje denarnih tokov je znan postopek raziskovalnega novinarstva, toda ali je opravičljivo, da ga uporabijo pri razkrivanju identitete popularne in cenjene pisateljice? S tem vprašanjem se ukvarja svet potem, ko je italijanski novinar Claudio Gatti v članku z naslovom Elena Ferrante: odgovor, objavljenem v The New York Review of Books preteklo nedeljo, razkril, kdo je v resnici slavna pisateljica Elena Ferrante.
Špekulacije o tem, kdo se v resni skriva za imenom Elena Ferrante, ki velja za eno največjih pisateljic našega časa, se pojavljajo ves čas njene več kot dvajset let trajajoče kariere.
Med osumljenci sta bila prevajalka Anita Raja in njen mož, pisatelj Domenico Starnone (njega so osumili strokovnjaki z rimske univerze La Sapienza na podlagi analize tekstov), prevajalka njenih tekstov v angleščino Ann Goldstein, založnika njenih del Sandro Ferri in Sandra Ozzola Ferri, letos pa so preiskovalci prst uperili v italijansko profesorico zgodovine Marcello Marmo. Vendar nikoli nihče ni predložil dovolj trdnih dokazov za svoje trditve. Zadeva je to pot drugačna, kajti Claudio Gatti, preiskovalni novinar časopisa Il Sole 24 Ore, dokaze ima.
Gatti je ugotovil, da so se izplačila založbe Edizione E/O (založnik del Elene Ferrante) Aniti Raja, prevajalki iz nemščine, izjemno povečala v zadnjih desetih letih, ko je Elena Ferrante doživela svetovno slavo, še posebej pa v zadnjem času, ko je izhajal Neapljski ciklus, ki se je prodal v milijonskih nakladah (v Italiji so prodali en milijon knjig, v ZDA pa 2,6 milijona).
Leta 2000, ko je bil v Italiji posnet prvi film po knjigi Elene Ferrante, je Anita Raja kupila sedemsobno stanovanje v luksuzni soseski v Rimu, naslednje leto pa je kupila domačijo v Toskani. Junija 2016 sta Anita Raja in njen mož Domenico Starnone kupila enajstsobno stanovanje v zgornjem nadstropju elegantne vile na eni najlepših rimskih ulic. Zanj sta plačala med 1,5 in dva milijona dolarjev.
Še bolj zanimivi so podatki o izplačilih založbe: leta 2015 je založba Edizioni E/O Aniti Raja izplačala sedemkrat več kot leta 2010. In založba Edizione E/O je imela v tem času samo en velik prodajni hit: romane Elene Ferrante.
Obstajajo še drugi namigi, ki vodijo k Aniti Raja, piše Claudio Gatti. Elena je denimo ime tete Anite Raja, Nino, ki je eden izmed likov v njenih romanih, pa je ljubkovalno ime v družini Domenica Starnoneja. Ferrantejeva je večkrat poudarila pomen knjižnic, kar je za Italijanko nenavadno, saj v tej državi ne cenijo knjižnic, nič nenavadnega pa ni za Anito Raja, ki je delala kot knjižničarka. Anita Raja je veliko prevajala Christo Wolf in analiza pokaže, da se dela Ferrantejeve in Wolfove tematsko pokrivajo. Italijanski novinar je zapisal, da je po mesecih raziskovanja mogoče z veliko verjetnostjo trditi, da je Rajeva Elena Ferrante.
Vdor v zasebnost
Novinarjevo početje je izzvalo pravi vihar komentarjev, večinoma negativnih. Kritiki novinarjevega početja pravijo, da gre za zelo neprimeren vdor v življenje ene najvznemirljivejših pisateljic novejše dobe. Nekatere je strah, da pisateljica po tem ne bo več hotela ali mogla pisati. Mnogi so tudi prepričani, da obstaja veliko bolj primernih tarč raziskovalnega novinarstva.
Zgrožen je tudi založnik Ferrantejeve Sandro Ferri. »Preneha naj s tem obkoljevanjem, saj pisateljica ni kriminalec. Obravnavana je, kot da bi bila članica Camorre,« je dejal za časopis La Repubblica.
Britanska akademičarka Katherine Angel meni, da se je novinar lotil Ferrantejeve, kot bi bila skorumpiran politik, ki prikriva davčno utajo, pisateljica pa v resnici ni storila nič kaznivega. Pisateljica JoJo Moyes je na twitterju zapisala, da ima morda Elena Ferrante zelo dober razlog, da piše pod psevdonimom, zato bi morali spoštovati njeno odločitev. Italijanski pisatelj Erri de Luca pa meni, da prava identiteta Elene Ferrante v resnici ni pomembna, kajti pisateljev najbolj resnični jaz so njegove knjige.
Tako nekako je svojo odločitev, da ostane anonima, utemeljila tudi Elena Ferrante. Leta 1991, še pred izidom svoje prve knjige, je v pismu založniku povedala, da se ne bo spuščala v javno razmerje z mediji in bralstvom, da knjig ne bo promovirala, da ne bo hodila na konference, da ne bo sprejemala nagrad, v pisnih intervjujih pa bo govorila le o svojem pisanju. »Knjige, ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle bralce ...« je dejala.
V avtobiografskih esejih je lagala
Claudio Gatti pa meni, da ima javnost pravico vedeti, kakšna je prava identiteta Elene Ferrante. »Elena Ferrante je prva, ki je posegala v zasebnost Elene Ferrante. In sicer s tem, ko je v avtobiografskih esejih z naslovom Frantumaglia lagala o sebi. Mati šivilja, tri sestre, življenje v Neaplju ... same laži,« pravi Gatti, saj se nič ne ujema z biografijo Anite Raja.
»Ferrantejeva je sicer v knjigi z navedbo citata Itala Calvina oznanila, da ne bo govorila resnice, a tem, ko je oznanila, da bo lagala v svojem avtobiografskem eseju, se je odrekla pravici, da se skrije za svojimi knjigami. Ona in založnik sta izzivala kritike in novinarje, da ugotovijo, kaj je resnica,« je za Guardian povedal Claudio Gatti. Poleg tega je Gatti prepričan, da je njegovo dejanje opravičljivo, ker gre za eno najbolj znanih Italijank na svetu. »Bralci imajo legitimno pravico vedeti, kdo je, saj so jo oni naredili za superzvezdo.«
Rasla je v Rimu
In kdo je Anita Raja? Gre za hčerko v Nemčiji rojene Judije poljskega porekla, ki je pred holokavstom pobegnila v Italijo, in očeta Italijana, ki je bil uradnik. Pisateljica se je res rodila v Neaplju, toda ko je bila stara tri leta, so se preselili v Rim. Revnega neapeljskega otroštva, ki ga opisuje Ferranteja, Anita Raja ni doživela. Njena družina je pripadala srednjemu razredu, mama je bila učiteljica in ne šivilja, ima samo mlajšega brata in nobene sestre, študirala pa je literaturo in kasneje delala kot vodja knjižnice v Goethejevem inštitutu.
Niti Anita Raja niti Domenico Starnone niti založnika Sandra Ozzola in Sandro Ferri niso hoteli potrditi ali ovreči navedb Claudia Gattija. Vprašanje je, če bomo kdaj dobili potrditev, da je Anita Raja res Elena Ferrante. Dobra plat kontroverznega dejanja novinarja Gattija pa je, da je prodaja knjig Elene Ferrante zelo poskočila.
Veliko avtorjev se skriva pred javnostjo
Sicer pa Elena Ferrante ni edini avtor, ki piše pod psevdonimom. J. K. Rowling je svoje kriminalke denimo začela pisati pod psevdonimom Robert Galbraith, Stephen King je svojo literarno kariero začel pod imenom Richard Bachman, Agatha Christie je pisala tudi pod imenom Mary Westmacott in tako naprej. Obstajajo pa tudi pisatelji, ki niso skrivali svojih imen, temveč kar sami sebe.
Niso hodili na bralne turneje, niso dajali intervjujev, niso se pustili fotografirati ... Skrivač velikega kalibra je denimo ameriški pisatelj Thomas Pynchon. Zdaj je star že osemdeset let, zadnji njegovi fotografiji, ki sta prišli v javnost, pa sta iz časa, ko je bil še študent. Zelo uspešno se je pred javnostjo skrival J. D. Salinger. Od leta 1953, dve leti po tem, ko je izdal svoj slavni roman Varuh v rži, do smrti leta 2010 je živel popolnoma odmaknjeno na svoji posesti v New Hampshiru.
Cormac McCarthy nikoli ni javno bral, dajal intervjujev, celo na bankete, prirejene njemu v čast, ni prišel. Enako se je po prvem zelo uspešnem romanu, s Pulitzerjevo nagrado ovenčanem Če ubiješ oponašalca, izdanem leta 1960, umaknila iz javnosti pisateljica Harper Lee.
