S svojimi resnicami je zmagal tudi v prepiru z Bogom

Gole. Preproste. Božje. Popolne. Takšne zrele kot iz suhega fižolovega stroka mu na pamet padajo misli, ki jih že desetletja zapisuje. Za štiri debele knjige jih je naluščil in niti za hip se ni zmedel, da je s kakšno zgrešil resnico.

Zato je Rudi Ringbauer svoje knjige tako nedvoumno tudi naslovil: Gole resnice, Preproste resnice, Božje resnice, Popolne resnice. »Bojim se, da bo še kakšna!« Knjiga resnic namreč. Med tretjo in četrto knjigo aforizmov pa je vtaknil še prav posebno branje: knjigo Moji prepiri z Bogom. Seveda je v prepiranju zmagal s svojimi pretehtanimi in domišljenimi resnicami ter nemerljivim občutkom za pravičnost.

Rudi Ringbauer je ptujska, v resnici tudi prekmurska, legenda. Ob njegovih polnih 84 letih je pogovor z njim kakor posedanje ob polnem kozarcu izbranega rujnega vina. »Nič na svetu ni bolj praznega, kot je prazen kozarec,« ne bom nikoli pozabil njegovega komentarja, ko sva se nekoč skupaj blagoslavljala z dobrim šiponom. Če vljudnega in nasmejanega pod tistimi širokimi krajci klobuka ni na katero od kulturnih prireditev na Ptuju ali v Murski Soboti, potem mu je to moralo preprečiti kaj zares nepremostljivega. Da bi manjkal na kakšni likovni razstavi, bi pa za izjemnega ljubitelja podob sploh bilo nenavadno. Vsako od svojih knjig je opremil s slikarskimi mojstrovinami avtorjev, ki jih najbolj ceni. Dvakrat z deli Lojzeta Logarja, seveda iz svoje zasebne izjemno bogate zbirke.

Prvi je bil nedonošenček

Z aforizmi strelja visoko in v sredino: »Če hočete vedeti, kako je s svobodo v neki državi, ne berite ustave, ampak poglejte v zapore.« Pravzaprav je bil to prvi objavljeni aforizem med približno 60 natisnjenimi v Delu. Prvi aforizem v njegovem razmišljanju pa je bil nedonošenček; spomni se, da ga je misel presenetila zvečer v postelji, da je primerjala človeka in žival, a se je zjutraj potiho odplazila, še preden se je zbudil, da je takrat ni več znal zapisati. Potem so se prikradle še petkrat ali šestkrat na leto takšne resnice in nobene ni več izpustil, da je ne bi privezal na papir. Leta 1983 pa so se njegovi listki naenkrat pregreli in okrog dvesto aforizmov je bera tistega leta.

Nad mislijo nobelovca

Ko je nekoč opazil, da je izšla zadnja stran Dela brez znamenitega okvirčka Iskrice, se je ojunačil in uredniku Jožetu Krajncu poslal šopek svojih spoznanj. Na Rudijev rojstni dan sredi februarja je po opozorilu prijatelja tekel iz službe v trafiko kupit časopis z zgoraj navedenim aforizmom. »Urednika Krajnca nisem nikoli srečal. A še hranim vsa njegova pisma, še vedno jih je užitek brati, bil je vrhunski človek in prav takšen pisec. Kakšnih osem let sva tako na daljavo sodelovala, moji aforizmi pa so izhajali v Iskricah. Si morete misliti, često jih je postavljal nad Solženicina, nad Trstenjaka, Radovića ali Kirkegaarda. Brez lažne skromnosti – včasih sem zardeval, ko je bila moja misel natisnjena nad mislijo nobelovca. No, potem se je zamenjal urednik in moji aforizmi niso imeli več prostora v Iskricah. Pa je naneslo, da se je Krajnc za nekaj kratkega časa vrnil, in spet jih je nekaj objavil: Od kod za vraga toliko vojn, ko pa imajo vse države vendar le obrambne ministre? Je Bog ustvaril po svoji podobi le lepe in dobre ali tudi one druge?

»Resnice so tako zelo preproste, da se vedno znova čudimo, kako da jih nismo sami že zdavnaj odkrili.« Čeprav je sam že zelo zgodaj odkril, da ni prav posebno ročno spreten, je začel delati v svakovi ključavničarski delavnici in leta 1955 celo končal tehniško srednjo šolo v Ljubljani, že deset let pozneje pa si je priznal, da njegovo mesto ni za stružnico, in to kar z diplomo ljubljanske pravne fakultete. Z njo (in ne zaradi nje; z njo še danes živi »na koruzi«) je prišel na Ptuj in tri leta pozneje postal ptujski sodnik.

Afera Bruc

A bi izpustili pomembno zanimivost, če bi kar takoj zdaj vstopili v njegovo sodno dvorano. Bolje bo zaviti v Radence na brucovanje pomurskih študentov leta 1963. Prekmurska študentarija je za to priložnost že nekaj let pripravljala poseben časopis Bruc in ga tam delila. Tistega leta je Rudi z Brankom Šömnom in Ferijem Žerdinom s tistimi 16 listi glasila zakuhal velikanski in pekoči politični bograč v Sloveniji. V prekmurščini so kritizirali, na odru so pokopavali (politični) bas, se norčevali iz gospodov (loncev), motila jih je štafeta, ladjo Galeb so »hoteli predelati na cenejši premog« ... Slovenski centralni komite je zasedal in vsi člani ZK, ki so bili v dvorani na brucovanju, so bili partijsko kaznovani. Avtorji pa poklicani v preiskovalni zapor in potem na sojenje v Mursko Soboto. »Dva meseca pogojno sem dobil. A se mnogo bolj spomnim, kaj vse se je na tistega Bruca še »prilepilo«. Med hišno preiskavo so mi našli obremenilno papirnato servieto z neke vesele študentske druščine na Pohorju. Pridružila se nam je neka Ljubljančanka in jaz sem rad delil komplimente, tudi vsi drugi seveda. To je bila nekakšna naša medsebojna igra, ki pa se v tem primeru ni kaj dobro obnesla. Nekdo me je predstavil kot bodočega pravosodnega ministra. Potem smo stvari stopnjevali in Ljubljančanki sem na servieto za šalo napisal, da bo moja tajnica, ko bom jaz predsednik republike. Preiskovalci so hoteli od mene izvedeti, kako smo si »prevratniki« razdelili še druge visoke republiške položaje. In ker mi je cimer nekoč v študentski sobi ljubljanskega akademskega kolegija na mizi pustil listek s sporočilom, kam je šel, se spodaj ni podpisal, ampak pošalil: Čuvaj se senjske ruke. Tudi to so našli in hoteli na vsak način izvedeti, kdo vse je v tej tajni organizaciji in ali prav ta načrtuje državni udar, po katerem bom jaz predsednik.«

Takrat je poznejši resnični predsednik republike Milan Kučan nastop na brucovanju obsojal, vendar se je »prevratnikom« leta kasneje na Vanekovih dnevih v Murski Soboti opravičil in ugotovil, da takrat ni imel pravih stališč.

Po aferi Bruc se je Rudi vrnil v svojo študentsko sobo v kolegij, vendar svojega izvoda Bruca ni več našel. Pred preiskovalci ga je bil skril tako, da ga je nalepil na dno svoje omarice, po vrnitvi pa je tam ni več bilo. »Čez precej časa pa grem po hodniku in vidim eno osamelo nočno omarico. Pogledam njeno dno in spodaj je še bil nalepljen Bruc z mojim podpisom.« Še enkrat več je našel resnico.

Najbolj iskano blago

Pozneje je v sodniških letih izkopal cele rudnike v sodnih spisih in med pričami, da bi spet našel svoje najbolj iskano blago – resnico. Kdor je šel skozi njegovo dvorano, je vsak priznal nekaj očetovskega v sodnikovem nastopu in obravnavi. »Če pri Rudiju poravnave ni bilo, potem ta ni bila mogoča!« To ni njegov aforizem, to je posledica njegovega sojenja, ki so jo Ptujčani in okoličani skovali v svoj aforizem. »Naš sodnik bi moral stvari le 'tehtati' in odločiti. A mora skoraj vse opraviti sam – tako za tožilca kot za obrambo. Če sem hotel pravično soditi, sem moral postoriti vse. Že kot mlad sodnik sem spoznal, da na sodiščih veliko ljudi laže kljub prisegi. Kako naj kot sodnik pretehtam, kdo je glavni krivec za pretep v vinogradu nekega mračnega večera, če pa mi je sedem prič izpovedalo sedem povsem različnih izpovedi o tem dogodku? Po moje so lagali prav vsi; logika pove, da jih je debelo lagalo najmanj šest. Če bi vsi, ki krivo pričajo, bili za to tudi obsojeni, kar bi morali biti, bi potrebovali še ogromno zaporov.«

Na ta njegov zadnji stavek bi bilo treba udariti sodni pečat. Vsekakor pa bi se moral znajti med njegovimi iskricami, aforizmi, domislicami in resnicami, ki se mu doma na mizi že počasi nabirajo za naslednjo, peto, knjigo aforizmov. »Bojim se, da bo še kakšna!« je priznal na začetku. Ko bi le bila – morda Večne resnice, v kateri bi lažnivci pred sodiščem morali dobiti svoje mesto. Kdo si upa trditi, da je nekaj resnica? Skoraj dva tisočim Rudijevim aforizmom ni še nihče oporekal. Torej so resnične resnice. In samo resnične so lahko večne.